Med vožnjo se odločim za Peco ( najprej mislil it na Plešivec ).
Od bivše karavle ( na fasadi t. Tito ) se še peljeva par km. Kazalca na uri sta že krepko sredi dopoldneva in dnevi so čedalje krajši. Zato bolj izkoristim cesto pristopa in se dlje peljem.
V bližini, kjer tovorna žičnica preči cesto pustim avto. Cck. 15 minut višje je tako cesta zaradi nakopičene hlodovine zaprta. Ko vidim malo višje od ceste tablo za Dom na Peci ( 30min ) se zagrizeva v strmino.
Kmalu mi je jasno, da po tej poti se ne hodi pogosto. Pot ( če jo lahko tako imenujem ) je težko sledljiva in markacije že dogo niso videle malarskega čopiča. Marsikatero je že prekril mah in le s težavo sledim "poti". Marsikatera markacije, se je pa verjetno že na tovornjaku odpeljala na žago v dolino.
Po cck. 45 minutah nama uspe priti do jase ( od tam še 5min )do Doma na Peci. Pri domu ( bil je zaprt ) malo počitka in naprej.
Kljub temu, da žena je v svoji "planinski karieri" samo enkrat videla jeklenico ( tistih par metrov pri Potočki, ko se gre naprej na Obel kamen, ali kakšno gondolsko "zajlo" )se odločim za ZELO ZAHTEVNO.
JZ veter se že krepko čuti v steni in slutiva, višje bo še huje...
Brez posebnosti sva kmalu na iztopu iz stene, kjer naju pa pričaka hurikanski veter. Megle, ki jih JZ veter prinaša od KSA se cefrajo v skalah in na tenutke ostajava v gosti megli. Sunki vetra pometajo z nama in kljub temu, da je Kordeževa glava že čisto blizu, ne greva na vrh.
Ta je itak v megli in hurikanskem vetru. Spustiva se po običajni poti in ko preideva na vzhodni del, sva zaščitena pred vetrom. Spustiva se do koče in brez ustavljanja greva naprej. Razmišljam, če bi se spustil po prejšnji "poti"?? Odločim se zanjo, ker preseka cesto. Kljub temu, da sem par ur prej šel tu gor, sem pri spustu zopet parkrat v dilemi( kje je pot? ). Vseeno nama uspe v 27 minutah spust do smerne table.
Jesen nama streže s čudovitimi barvami in kar visokimi temperaturami. Veter pa z raznašanjem macesnovih iglic, da sva jih imela povsod.
LP