Za praznik dela se odločimo za enega izmed do sedaj še nikoli obiskanih dvatisočakov. Peca je bila v planu enkrat v maju, a je bilo povabilo tako mikavno, da smo ga seveda takoj sprejeli
.
Iz Mežice nas vodi nekaj časa asfaltirana pot, ki pa do izhodišča v Jakobah zamenja podlago(pot je v odličnem stanju). Po polnem parkirišču sodeče, bo danes obiska kar precej
...pričakovano. Že takoj v startu smo šli po bližnjici, ki se nato priključi kolovozni poti. Kmalu pridemo do koče. Pa ga maširamo kar naprej. V pričakovanju na ferrato, ki nas je čakala. Tam na začetku plezalne poti se nam odprejo zares lepi razgledi, predvsem na KSA in tudi KARAVANKE
. Čudovito. Plezalna pot je super
(kopna), zame letos prva taka prava zadeva---pravo testiranje pred vrhuncem sezone. Nekaj snega je na sedelcu in seveda pod vrhom. Da se jim seveda izogniti, razen če ga, sneg seveda, želite še malo potipati
. Poležavanje je sicer prijetno, a bi bilo še prijetnejše, če bi bil sonček bolj radodarnejši. Bolj so nad nami bedeli oblaki, ki jih niti veter ni razkadil
. Po debeli uri lenarjenja gremo po lažji poti dol. Na sedelcu se razdelimo...z Mojco greva še na Malo Peco in do Kralja Matjaža, preverit, če še pazi na svoj zaklad. Pri koči nas čaka okusna jedača in pijača, ki nam da novih moči. Ob sestopu pa še na ogled desetglave smreke. Ki je res edinstvena
. Se ji kar ne moreš načuditi. Še malo, pa bomo na izhodišču.
S polnimi glavami lepih vtisov se odpravljamo proti domu. Veseli, da nam je bilo vreme naklonjeno.