Po sedemnajstih letih včeraj ponovno na Kopo, tudi tokrat z Jezerske planine, saj so spomini že precej zbledeli in potrebno jih je bilo obuditi
.
Ni kazalo nič, da se bo vreme izboljšalo, pa se je. Že malo pod vrhom je sonce vse bolj topilo oblake, in na vrhu na bolj odprte poglede ni bilo potrebno prav dolgo čakati.
Res da je Kopa umaknjena iz glavnega grebena Mangartskih gora, a je zato kot odprt balkon za občudovanje vse njegove okolice.
Še posebno je v svoji zeleni obleki včeraj blestel Travnik, od katerega skoraj ni bilo mogoče odtrgati pogleda, da je skoraj zasenčil Mangarta, ki tu dominira.
Tudi Bukovnik, vrh v neposredni bližini, se tudi prav imenitno dviga pred njim. Tako sta poznana sedaj oba, še malo nazaj nepomembna, nepoznana.
Povratek pa preko cvetočih travnikov Jezerske planine in večkratno oziranje na panoramo v ozadju, nato pa namakanje nog v zgornjem Mangartskem jezeru, katerega okolica je bila včeraj polno obiskana.
Pa še Zelenci so bili ob poti, se je bilo potrebno ustaviti tudi tam, ja, vse to lahko obiščeš v enem dnevu.
Zaključek pa na dobri kavi v Aljaževem hramu.