Vrh Strmali
Nekam na sonce sva rekla, pa da bo seveda varno pred plazovi. V Žlebeh je bilo zjutraj kar pošteno mraz, vendar sva se po cesti proti Pecolu kmalu ogrela, pa še sonce se je prikazalo nekje na pol poti. Cesta je lepo zasnežena, špura narejena, tudi krpljarji so bili, vsaj nekje ni luknjačev. Na Pecolu znani razgledi, pa tudi precej spihano, ponekod do stare trde podlage, ki pa ni ledena. V zadnjem delu sta se menjavali mehka in trda kloža, pa tudi precej toplo je postalo, nekaj od sonca, nekaj od vzpenjanja v breg. Povlekla sva svojo špuro, pač greva rada malo po svoje, tudi zato, da si ogledava najboljše terene za dol. Nad škrbino Vrh Strmali, sva malo posedela in se okrepčala, nato pa odsmučala po dolgih južnih Montaževih pobočjih. Nižje sva iskala dolinice z napihancem in jih tudi našla, cesta klasika, pa sploh ni bilo slabo. Gor sva bila v soboto, ko je bilo še kolikor toliko nedotaknjeno.