Dnevi so najdaljši, zato se odločim za eno malo daljšo planinsko turco. Ob petih štartam pri Calcitu in po moji največkrat prehojeni poti proti Primožu so noge težke, saj tu poleti nikoli ne hodim v gojzerjih, z ruzakom in celo s cepinom. Dobro da sem bil zgoden in še ni bilo pohodnikov, saj so mi bili tako prihranjeni čudni pogledi na mojo opremo.
Hoja v jutranji svežini je bila v užitek, zaželel sem si postanka s čajem v Domžalskem domu, pa so bila vrata še zaklenjena. Sprehodim se čez Gradišče, kjer imajo sedaj gradbišče, ter nadaljujem proti planinam Konjščica, Dol in Rzenik, kjer si pri Mlakarjevi bajti privoščim kratek počitek. Na sonce dam sušit cunje (ki so bile popolnoma suhe v petnajstih minutah), ruzaka razbremenim zajeten kos borovničevega štrudlja, da je teža bolj cacionalno porazdeljena.
Sprehod med ruševjem do Konja, kjer malo več slikam in sestop do Presedljaja, ki je postala zelo zaraščena, jeklenice pa so vse v najlepšem redu. V strahu se približujem studenčku, pa je lepo pojoč, nekdo mu je naštimal celo cevko in sem brez težav popolnil zalogo vode. Na Korošici žalostno, poleg fanta, ki je šel na Ojstrico, se ustavi še en par. Jaz se preoblečem v dolge hlače in rokave, sonce neusmiljeno žge, zato se odločim Ojstrico, ki je bila tudi v planu, izpustiti. Za Planjavo se odločim po zgornji poti čez Škarje, sneg do tam še ni predstavljal velike ovire. V nadaljevanju pa je bilo treba pospraviti palice, saj je cepin kljub površinsko gnilemu snegu hudo prav prišel. Snežni jeziki, posebno pod Sukalnikom so tako strmi, da odsvetujem vsakomur obisk te gore vsaj še dva tedna. Na Kam. sedlu se spet preoblečem v kratke cunje, pomalicam in se odžejam, ter prav počasi sestopam v dolino. 2700 višincev, sonce, pa tudi zahtevnost poti na nekaterih delih so naredili svoje.
Ogromno sreče sem imel čisto na koncu dneva, saj naletim na mlad, prijazen štajerski par, ki me z Jermance popelje do avta v Stahovici.