Ko se v začetku svoje pohodne zagnanosti začneš spoznavati z masivom Košute, katere greben naj bi bil več kot 10 km dolg, se posvetiš najprej njenim prvakom. Obiskuješ jih posamično, mnogi med njimi presegajo višino 2000 m. Poti nanje vodijo s severa in juga in najbolj očitna je prav njih različnost, ki se na severu kaže v strmih prepadih in grapah, številnih izbrušenih stolpih in mogočnih stenah. Čisto drugačno podobo pa preko strmih travnih vesin, ki se končajo na pašnih planinah, pošiljajo proti jugu.
Z leti se vračaš. Velikokrat in po veliko različnih pristopov. Prehodiš greben in se po mehkih travah vračaš vedno z novimi vtisi in prijetnimi doživetji ter z obljubo, da se ponovno vrneš...
Tokrat se odločim za manj znan in obiskan kopast Plešivec. Nanj z naše strani pripeljeta poti z Zgornje Dolge njive ali Brsnine, na slednjo pa je mogoče iz Medvodij ali Sp. Jezerskega. Grebensko povezavo med KSA in Košuto sem si v preteklosti ogledovala tudi z bolj znanih vrhov; Virnikovega Grintovca, Štegovnika, grebena Košute in tudi Storžiča z okolico. Od Sp. Jezerskega pelje gozdna cesta do lovske koče. Tam sem parkirala. Ozka cesta pripelje še višje do razpadajoče zgradbe, od tu naprej pa potka, ki ni markirana, je pa čisto lahko sledljiva. Skozi gozd in jase, manjše grape, številne lovske opazovalnice, na začetek planine, kjer že zagledaš svoj cilj. Do njega potem po pašnikih ob mejnih kamnih in ob čudovitih razgledih.
Potka me je očarala, pogledi z vrha pa prevzeli do te mere, da nisem bila pozorna kam stopam. Stisnjenih zob zaradi hudih bolečin v levem sklepu sem sestopila nazaj do avta. Zaključim na urgenci kjer so mi nadeli mavčno oblogo.
Vesela sem, da ne gre za zlom, saj bo okrevanje krajše. Kljub neljubemu dogodku lepa tura, ob povratku sem celo presenetila gamsa; ustrašila sva se oba.