Dogajati se nama je začelo včeraj v prekrasnem jutru. Z najino turo sva začela na parkirnem prostoru pred Robanovo domačijo. Ko začneva jemati stvari iz avta Milan ugotovi, da je pravi nahrbtnik pozabil doma. Ostale stvari ima itak vedno v avtu.
Torej je samo brez hrane in pijače. Prijaznega Robana prosi za kakšno prazno plastenko, dobi pa kar polno in to vode z okusom. Sva bila prav presenečena, da v tako čistem okolju ljudje kupujejo vodo. Hrana pa bo tiste malo moje na fifti-fifti.
Do strmine za partizansko bolnico sva bila že oba vsa prepotena, saj je bilo v zraku kar precej vlage. Malo nad bolnico dohitiva dva alpinista med postankom s katerima malo poklepetava, nato pa onadva odbrzita naprej, midva pa za njima. Kmalu smo pod grapo, ki vodi navzgor do alpinističnega bivaka. Pri premagovanju le te je potrebno kar nekaj zbranosti. Ni kar brez veze na eni steni napisano, da je to pot za alpiniste. Pod steno malo pred bivakom spet malo poklepetamo. Povesta nama, da je stena še bolj pokončna kot pred 30 leti, ko sta bila nazadnje tu. Plezat sta šla smer Sivi vrag tež. VIII, ki jo je prvenstveno splezal legenda Franček Knez in je imela do danes samo par ponovitev. Zaželimo si srečno in vsak po svoje dalje. Onadva še bolj kot navpično navzgor, midva pa v zelo dolgo prečenje proti Žvižgovcu. Spomnil sem se Dragovega opisa s precej nizko dostavo pod bivak
, zato sva od bivaka nadaljevala kar pod ostenjem Križevnika. Prečnica je zaradi velike izpostavljenosti in strmine nad centralno grapo kar huda in ne popusti vse do poti, ki pelje na Križevnik z Robanove planine. Tam sem zavriskal v smeri bivaka in dobil vrnjen vrisk plezalcev v steni. Od Alenke in Zlatkota, ki sta se potepala malo višje, sva ravno tam tudi dobila pošiljko toče.
Imela sva vsega: prečenja številnih strmih skalnih grap, velike izpostavljenosti, prepadne stene pod nama, prečenja snežišč, zvedavih gamsov, čudovite razglede, ruševja, pitja snežnice, postavljanja možicev in še mnogo lepega. Druga že poznana polovica prečenja je bila lažja, a z vsem prej naštetim. Ko sva končno na Žvižgovcu zaključila to zares lepo dolgo prečenje s pogledom na prehojeno, sva si močno stisnila dlani. Tudi nekaj malega se je še našlo za pod zob.
Sestopila sva po markirani poti in po 12h zaključila to lepo turo.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez