Včeraj (10.10.2020) prav tako na Požgani Mlinarici kot predhodnik, vendar iz druge doline.
Parkirišče za Vrtaški vrh in Sleme v Mojstrani polno skoraj do zadnjega mesta. Enako pri plazu Črlovec. Povsem drugače pa v Turkovem rovtu. Nobenega avtomobila. Prečkanje reke onemogočeno, ker je bila precej narasla in zelo razširjena. Po krajšem raziskovanju sva se parkirala malo nad bližnjo hišico, brez težav prečkala manjši potoček in le nekaj metrov kasneje glavno strugo preko širokega mostička.
Nebo oblačno, v skladu z napovedjo za 9. uro.
Hitro sva bila na drugi strani opisanega izhodišče in nadaljevala po gozdni poti. Malo sva se lovila in v nadaljevanju dvakrat zgubila. A prav zaradi tega sva preživela še lepši dan kot sva načrtovala.
Na poti je le ena markacija in veliko možicev.
Ko sva prišla na obsežna prodišča pod Cmirom, so bili vrhovi na drugi strani Vrat že povsem v soncu. Oblaki so se trgali in nebo se je modrilo. Hodila sva v senci, nad Vrbanovimi špicami pa je bilo slutiti sonce.
Prvo prodnato melišče je bilo kar naporno. Pot se zažene dobesedno naravnost navzgor. Nato pa prečno po številnih gruščnatih jezikih. Le na enem mestu je bila potrebna previdnost, sicer je celotna pot povsem lahka.
Večkrat sva se ustavila in občudovala lepote okrog naju. Kakšen mir in pogledi vse naokrog!
Najin drugi kiks pa je bil na mestu, kjer se pot oz. bolje rečeno meliščno brezpotje usmeri navzgor. Očitno je bilo prebijanje sonca preko Vrbanovih špic razlog, da sva spregledala odcep oz. smer za Požgano Mlinarico. Zagrizla sva se v melišče, ki vodi v dolino Za Cmirom. Seveda naju je ob vsakem koraku odnašalo navzdol.
Kljub temu, da se pisni opis ni skladal za najino smerjo, sva nadaljevala. Po treh urah od izhodišča, ko bi morala biti že na vrhu, pa sva odnehala. Dokončno sva ugotovila, da nisva na pravi poti. Bila sva že kar visoko v dolini Za Cmirom.
Spust po melišču je bil ekspresen! Občutki pri tem prav fantastični. Malo naju je skrbelo, kje sva zgrešilo, ko pa sva prišla do vznožja doline Za Cmirom, sva takoj zagledala pravo pot. Odcepa sta celo dva in na obeh sva za nazaj postavila možica.
Nadaljevala sva po kamnitem svetu, proti stenam Vrbanovih špic, potem levo do macesnovega gozdička in nato strmo navzgor do vrha.
Pot sva si malo podaljšala in po štirih urah hoje prispela na vrh Požgane Mlinarice.
Občutja na vrhu je težko opisati. Bila so izjemna. Vrh je čudovit razglednik na vse strani. Skoraj uro sva se zadržala na njem. To je bil čas za fotografiranje, malico in preprosto občudovanje.
Spust v Vrata je bil hiter. V gozdu sva na "kritičnem" odcepu postavila še dva možica.
Na celi poti nisva srečala nikogar, preplašila sva tri gamse, ko pa sva bila na vrhu, so bili tudi na Rušnati Mlinarici obiskovalci.
Prvič v teh krajih, a jih bova zagotovo še obiskala. Čudovita izbira pred spremembo vremena!