Prečenje Pelcev

Se strinjam, tam se pač varuje.Tudi sam sem v dvojki za dol kar suveren, strmeje navzdol pa znajo plezati varno samo alpinisti, ki imajo neprimerno več izkušenj v skali in tudi potrebne kondicije.

Vsekakor ena od lepših tur v tem delu Julijcev! Posebej je lep greben Pinje, pravo uživaško plezanje. A nikakor tako lahkotno, kot ga omenja Rok. Pa trenirati je treba tudi za običajni vzpon na kakšnega daljšega dvatisočaka, ne samo za štirico.

Zelo težak greben, zračen, na nekaj odsekih smo se varovali, sestop z vrha Pelca nad Klonicami potrebna velika previdnost. Če primerjam ta greben z Zeleniškim so Zeleniške za mene dost lažje, saj se ni bilo potrebno varovati.

Ker večino tur prehodim sam je jasno, da so mi taki vrhovi nedosegljivi. V družbi izkušenejših pa gre tudi kaj več kot je npr. Slovenska na Triglav, Zeleniške špice, čeprav je šlo tudi tu čez brez varovanja. Se mi pa zdi ta greben glede na informacije vseeno precej težji in bolj izpostavljen. Morda nekoč :-)

...in predvsem precej daljši od Zeleniških.

Na dobro nedeljsko napoved je stekla tura, ki je bila nekaj časa v planu in željah. Ni zastonj navedeno v opisu, da gre za eno izmed najveličastnejših in veliko poteznih prečenj. Turo smo izvedli od Škrbine za Gradom, kjer je v nedeljskem jutru pihal ledeno mrzel veter. Vendar smo se kaj kmalu ogreli v odlični skali in srca so nam poskočila ob čudovitih razgledih na vse strani. Na turi dejansko srečaš vse od prvovorstne skale, strmih trentarskih trav, ki so še posebej adrenalinske na vzponu na Zadnji Pelc. Zadnji Pelc smo ob pomoči vrvi prečili nad oknom in lepota ture se je približala konci. Sledil je le še sestop čez melišča pod Gubami ter po travah v smeri Zapotoka. Enkratno, sestop pa siten.

Lušna turca. Lepo se da tudi pod oknom brez štrika po desni strani.

...preveč lahkotno si to napisal, na greben resnično samo tisti, ki imajo izkušnje in znajo z vrvjo.

Torej ti odpadeš...

stara ljubezen res nikoli ne zarjavi

Ena od najlepših tur pri nas!
Samo, da ne bo kdo zares vzel tistih 70 stopinj na 13. sliki.

Juš tud ti si bil pred 10 leti popolni antitalent za vrvno tehniko, dokler nisi začel v AO. Greben smo lani trije prečli in sem bil z dvema, ki obvladata vrvno tehniko.

Je bil v kratkem kdo gor?

V ponedeljek smo se iz Zadnje Trente mimo Zavetišča pod Špičkom, ki je bilo še zaprto, odpravili na prečenje Pelcev. Pot do zavetišča je normalno prehodna, dalje do Škrbine za Gradom je pa še sneg, nadaljna pot pa je kopna.
Uživali smo v lepem vremenu, na tem res lepem grebenu.

Lepe slike, dobra tura.

čestitke, pravi "frajerji".

Čestitke za turo!

Mogoče ne spada čisto sem, ampak ali vste, kakšna je pot od zavetišča pod Špičkom do Škrbine za Gradom in potem od Škrbine do sedla Čez Brežice? Baje so lani nekaj popravljali varovala ...

Bravo

V petek in soboto smo se povzpeli na Pelc nad Klonicami, Veliki Pelc in Srednji Pelc. Vendar to ni vzpon treh mladcev ali treh iskušenih starih mačkov, polnih energije ala Jovan ali Tone. To je bil vzpon enega alpinista poznih mladih let in dveh povprečnih šestdesetletnikov, od katerih je imel eden še malo slabši dan.
V petek smo malo čez štiri krenili iz Bavšice proti Zavetišču pod Špičkom. Do tja smo prišli skupaj z ugašujočim dnem. Tudi ta konec tedna Zavetišče še ni bilo odprto. Namestili smo se v zimski sobi in hitro pozaspali.
Zjutraj smo vstali skupaj s soncem. Po vseh jutranjih opravilih smo ob pol sedmih krenili proti današnjim ciljem. V škrbini za Gradom smo se opasali in krenili proti vrhu. Dokler gre greben pokonci plezanje tudi za naju ni noben problem. To pa seveda ne velja za navpične skoke navzdol, čeprav so visoki samo cca 3 metre. Na vseh treh takih mestih naju je Iztok varoval. Ko si enkrat na štriku in ko veš da ne moreš nikamor zdrsniti, pa je tudi to dokaj enostavno plezanje. Dva od treh bi sedaj lahko preplezal navzdol brez varovanja, razen skoka na Bos-ovi sliki št.20.Navzgor pa že iz prve.
Iz škrbine na PNK smo rabili eno uro in petnajst minut. Nama se je to zdelo kar hitro. Po kratki malici smo nadaljevali po grebenu. Na Velikem Pelcu smo bili ob deset do desetih in na Srednjem ob dvajset čez deset. Kazalo je da bomo v dolini že sredi popoldneva. No tu pa so se stvari začele zapletati. Ob pogledu na Zadnji Pelc smo se takoj odločili, da ga izpustimo. Odločili smo se da sestopimo proti Nizkemu vrhu preko Zajčjih polic. Začeli smo sestopat in iskati ta prehod. Sestopili smo že do višine okrog 2000m do 2100m, o policah pa ne duha ne sluha. Iztok je na mobilcu še enkrat prebral opis in ugotovil, da moramo iskati bolj v smeri Zadnjega Pelca. Vendar smo v tej smeri naleteli le na prepadne grape. Nato je predlagal, da se vrnemo na SP in se spustimo proti ZP in tam iščemo prehode do Zajčjih polic. Moj predlog pa je bil, ura je bila že poldne, da se vrnemo po isti poti do Škrbine v Gradu in nato skozi Balo v Bavšico, saj pot poznamo. Po kratkem premisleku sta se oba strinjala z mano. Povzpeli smo se nazaj na greben in PNK dosegli malo pred drugo uro. Potem pa se je začel sestop ki je mnogo težji kot vzpon. Marsikje nikakor nisem mogel ugotoviti, kje smo se brez problemov vzpenjali. Vsi sestopi so se mi zdeli krušljivi in nevarni. Pri takih sestopih si na vrhu vedno pravim: "Ivo, pa kaj ti je tega treba bilo". In sam pri sebi si obljubim, da je to moja zadnja tako zahtevna tura. A kaj ko v trenutku ko stopim na trdna tla že razmišljam o naslednji, podobni turi.
Čeprav se nazaj nismo nikjer varovali, smo za sestop potrebovali dve debeli uri. Nato pa je sledil še mukotrpen spust čez Brežiče v Bavšico. Zaloge vode so nam že pohajale, tako da smo se tankega curka vode pri Lovski koči res razveselili. Do avtomobila smo se privlekli okrog osme ure.
Tako: to je zgodba o dveh povprečnih, starih planincih z veliko željo in malo manjšo močjo - vrh pa sva le dosegla.