Sonce očitno noče k nam v dolino ali pa terja svoj »davek« za objeme sončnih žarkov in ker je bil kazalec moje energije zjutraj podoben zunanji temperaturi, je bilo že krepko čez poldne, ko sem se končno spravila od doma. Časa za kak večji podvig tako ni bilo in takrat pogosto zavijem do Koče na Ljubelju. Je ravno pravšnja za nabiranje energije, pa še med tednom , ko je koča zaprta, tudi dovolj samotna.
Razmere: pot je še vedno zasnežena, vendar je snega malo, kljub temu pa se vidi, da jo sankači še pridno uporabljajo. Za hojo je pa odlična. Še posebno v takšnih sončnih dneh, ko ob vseh razgledih niti ne veš, da hodiš navkreber.
Do vrha sem nabrala že toliko energije, da so me sledi predhodnikov zvabile proti Polni peči. Pot po mejnem grebenu je v redu, ni poledenela, le sem ter tja se kak korak spelje zaradi listja pod snegom. Shojena je do pod vrha Polne peči, kjer so očitno vsi predhodniki obrnili. Pod finim cukrastim pršičem je ledena gmota snega, tja sonce žal ne posije. Jaz pa žal nisem imela več časa za natikanje derez in iskanje varnih korakov, ker se je sonce že skrilo za vrhove. Tako sem obrnila še jaz in odšla nazaj do Ljubeljske koče v višinski kujavnik (zdaj vem zakaj ga imajo) in raje še nekaj minut uživala v tišini, samoti… potem pa nazaj v dolino.