Vremenska napoved za včeraj ni bila najbolj človeku prijazna, a vrag vseeno ne da miru, zato se zjutraj odpeljemo proti Vršiču. Pločevinasti gneči zaradi pokala Vitranc v Kranjski gori se k sreči še pravi čas izognemo, a na parkirišču pri Ruskem križu depresivno dežuje. S flankami zamišljenega domnevno nedotaknjenega celca izpod Kriške stene se bomo pač srečali kdaj drugič, se glasi odločitev.
Po premisleku avte pustimo pri Tonkini koči, do koder se po zasneženi cesti za silo še da pripeljati. V ne preveč gosti megli in sem ter tja sneženju gremo s smučmi po cesti na Vršič, kjer je kakšnih 80 cm snega. Prav na sedlu je na še pred dnevi spluženi cesti, sedaj pa v snegu, parkiran star nemši kombi z letnimi gumami in pokrit s polivinilom. Skozi okna vidim, da je notri polno bordov in gorniške krame.
Od sedla (izpred Tičarice) dalje ob slabi vidljivosti in občasnem sneženju rinemo v smeri Nad Šitom glave, iz previdnosti pretežno po redkem gozdu.
Nekje na višini 1836m imamo vsega dovolj, pripravimo smuči, ko... iz neizrazite grape nad nami iz megle prismučajo kar štirje. Veselo se pozdravimo, oni pa med snežinkami in v megli odsmučajo naprej po strmini. Hmm, od nedotaknjene beline pač ne bo nič
.
Vidljivost je zoprno slaba, snežinke, nekaj vetra in megla pač niso idealni sopotnik turnega smučanja. A celca je za našimi predhodniki še veliko ostalo, smuka je nepopisno lepa in uživaška. Na prelazu Vršič, ki se prekmalu prikaže, se odločimo, da to za danes ni dovolj, namestimo pse in se odpravimo na Vršič (vrh, 1738m). Sneg je na poti mestoma spihan, poledenelo je, a vzpon ni dolg, zato kar gre.
Na vrhu opazimo borderja s krpljami na nahrbtniku, očitno izhaja iz mobilnega štirikolesnega domovanja na prelazu. Nekaj časa si ogleduje in fotografira severno pobočje, ne da bi pravzaprav opazili kdaj, se z bordom spusti navzdol in izgine izpred oči. Ne zanima nas preveč, kar ni nič čudnega, saj se ravno tedaj odpre pogled navzdol proti Poštarski koči, tam nekje nad Rušico so celo pojavijo zametki modrine neba, pa tudi sonce sem ter tja poboža to zimo skromno zasnežena ostenja.
Zametki vremenskega obrata seveda požanjejo val navdušenja, zato se toliko bolj z veseljem zapodimo po (tokrat) nedotaknjenem celcu skozi gozd v območju stare vršiške ceste. Pred Tonkino kočo se sneg temeljito ojuži, kar nas čisto nič ne moti. Dan je rešen, vtisi pa tako ali tako nepozabni. Kot vedno!
Pri Tonki pa je toplo in prijazno.