Problem niso zajle in klini oz. tehnična zahtevnost, ampak izpostavljenost brez možnosti se česa oprijeti razen tal, t.i. "prosta" višina.
Zajle in klini so kul zadeva in se je veliko veselje po njih vzpenjati ali spuščati. Plus tega dajo samozavest.
Lani na B. Gamsovcu se spomnim, da mi je bilo najbolj neprijetno (malo mehka kolena na trenutke) nazaj grede od začetka vrha navzdol po ozki strmi potki do prvih zajl, in potem po koncu tehnično zahtevnega dela zopet na ozki potki, ki se cik-cak pne nad prepadnimi Kriškimi podi. A na srečo je tam desna stena gore katere se lahko "držiš" za večjo sigurnost. Gor sem šel kot gams, dol pa na trenutke kot stoletnik
A občutek uspeha je bil nepopisen
Tudi npr. Storžič po JZ grebenu, ki je kar zračen, sem šel gor bp., dol pa ne bi izbral za povratek, ker je kar strašljiv pogled na zelooo strma travnata pobočja in strahu pred zdrsem. In sem šel po Z žlebu.
Res pa, da je kolega bolj izkušen gornik, brez strahu pred višino in mi je to v veliko psiho. olajšanje. Ampak ne bi pa rinil z glavo skozi zid.