Nadaljevanje dvodnevnega pohoda Vogel-Pl.Govnjač-Mahavškek-Bogatinsko sedlo-Komna in Komna-Koča pri Triglavskih jezerih-Štapce-Pl.Ovčarija-Pl.Viševnik-Pršivec-Vogar-St.Fužina.
Prvi dan je opisan na povezavi:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=2075 Po sončnem vzhodu pri Domu na Komni sem se 19.10.2014 podala proti Koči pod Bogatinom in tik nad njo zavila proti Koči pri Triglavskih jezerih. Pot me ni ravno navdušila in se je kar vlekla po večinoma nerazglednem terenu. Ob fotografiranju macesnov in zadnjega cvetja sem po treh urah le prišla do Dvojnega jezera, kjer se je množica planincev v skoraj poletnih temperaturah predajala soncu. Čez prometne Štapce sem se nameravala povzpeti še na M. Tičarico, a sem na vrhu Štapc ugotovila, da se moj načrtovani pohod časovno ne bo izšel. Tako je, če si odvisen od javnega prevoza. Potem je pohodniška svoboda nekoliko okrnjena. Potolaži pa misel, da nekaj prispevaš k ohranjanju okolja.
Med M. Tičarico in Pršivcem sem izbrala slednjega, saj M. Tičarica ni ponujala nič novega, do Pršivca pa me je čakala še neznana pot od pl. Ovčarija do pl. Viševnik. Pot čez pl. Ovčarija je prav dobrodošla sprememba veliko bolj oblegani poti čez Dedno polje tudi za tiste, ki imajo izhodišče na pl. Blato in jih pot vodi mimo pl. Pri jezeru. Je pa nekoliko daljša, z več vzponi in spusti, sploh zadnji del poti se kar dobro spušča proti pl. Viševnik, tako da čaka pohodnike v obratni smeri krajši strmejši prečni vzpon.
Pot od pl. Viševnik do Pršivca mi je sicer bila znana, presenetili pa so me razmočeni travniki na planini in zelo blatna pot od Majske jame proti vrhu Pršivca. Tako je bila pot na najbolj strmem delu precej spolzka. Na vrhu Pršivca bi se najraje ulegla v travo in uživala v zapoznelem poletju, a me je čas že pošteno priganjal (kar neizmerno sovražim) in sem se po krajšem postanku podala proti Vogarju. Pred mano je bil manj prijeten spust čez začetno strmino, ki je zaradi razmočenosti zahteval še več previdnosti. Zaradi mokrih tal tudi nadaljevanje po gozdu ni bilo prijetno. Ker mi je bila ta pot znana, sem si vzela dovolj časa za spust. Čakal me je še neznani del poti od konec ceste za Vogar do pl. Vogar. Planinska pot se že pred začetkom ceste prične spuščati proti Vogarju in v večinoma rahlem prečnem spustu po širokem kolovozu doseže planino v dobre 0,5 ure hoje. Na tem delu poti sem si malo odpočila noge in se zbrala za še zadnji spust s pl. Vogar do Stare Fužine po kamnitem in strmem kolovozu, ki terja zbranost do zadnjega koraka.