Po neuspelem dostopu daljnega 2010 so Rabeljske špice vedno nekako šle mimo mene
. Lepe in izzivalne so me velikokrat spremljale z bližnjih vrhov in tokratna sobota je bila končno namenjena njim
.
Do koče Capana Cinque Punte smo prišli po poti 520, prehodni brez težav. Od tod naprej proti Rabeljskim špicam vodi neoznačena, delno uhojena pot, ki se višje drži izrazite desne grape. Vstop v smer proti najvišjem vrhu je na desni strani grape, malo pod njenim zaključkom. Možica na tem mestu zlahka spregledaš.
Nadaljevanje je že večkrat opisano. Ravno z rokami v žepu tu ne bo šlo. Začetni del vzpona je najtežji, najbolj strm in najbolj izpostavljen. Naprej je vse lažje. Prehodi so bogato omožiceni, rušje v veliko pomoč pri vzponu, še bolj pri sestopu. Najvišji vrh je imeniten razglednik, ravno tako sosednji, ki je z malo iznajdljivosti omogočen tudi nam, šodrovcem. Ta je bolj osamljen, v vpisni knjigi je komaj kak vpis na leto.
Sestop je za odtenek zahtevnejši od vzpona. Dovolj velika doza previdnosti in prisrčno objemanje ruševja reši vse probleme
. V najtežjem delu sta tudi dva klina za varovanje.
Od koče smo spet pohodili pot 520, tokrat njeno nadaljevanje proti sedlu Stožje, vmes prečili Monte Sciober in se od sedla spustili proti Remšendolu. Pot 511 se v spodnjem delu med skalovjem malce izgublja, njeno nadaljevanje pa se skriva na desni strani grape v gozdiču.
Vse skupaj je bila lepa krožna pot, ne predolga, ne prekratka, polna novih vtisov. Za povrh so nam jurčki kar sami skakali v nahrbtnike
.