Račka vrata

Janez, čudovito... Občudujem tvojo vztrajnost. Tudi meni si vzbudil ogormno prijetnih spominov in se želim novih v mojem "albumu"

O kolk lepo ,tiste tvoje stezice in tvoje ture so še kako mikavne.Že pogled na slikah je všečen,kako šele hoditi,plezati

Čudovita tura po Karpatih Raduhe čestitke Janez! Drži se!

Račka vrata-Raduha (04.09.21)

Parkiram v Rogovilcu in še v temi do Kmetije Račnik. Počasi je prihajala dnevna svetloba kar je pomenilo nadaljevanje brezpotja. Glede opisa poti ni kaj dodati, le od starejših objav je bila velika svetla točka ta, da je še lovska koča stala. Zdaj je nekako vse splanirano, so pa še ostanki lesa. Na še kar dobro uhojeni potki ni ovir oz. podrtih dreves. Nad veličastnimi vrati se povzpnem naprej v smeri grebena. Z nekaj orientacije tukaj ne more biti težav razen v gosti megli. Držati se je potrebno grebena, tam kjer ni skal je dobro vidna potka. Nekaj megle me je pozdravilo pri izstopu na markirano pot. Iz vrha sestopim po klasiki v Rogovilec. Na delih, kjer je bila kar prepadna pot so namestili jeklenico, zelo pohvalno. Marsikdo se bo bolj varno počutil. Časa je bilo še dovolj, tako da sem se odpeljal še naprej v Logarski kot na novo avanturo.

Me veseli, da so nameščene jeklenice na delu poti, ki je kar pošteno prepaden.
Sem tam enkrat sestopal v temi...in dežju...

Račka vrata 1.3.2022:
Ta dan sploh nisem planiral hribov pa je potem ratalo tole.
Doma se je naenkrat pojavilo toliko varušk za vnuka, da mi je moja dejala, da naj izkoristim dan in grem uživat. Saj dobro ve, da ob tako lepem vremenu kar naprej pogledujem proti Goltem, če sem doma.
Toda že nekaj dni me je vleklo drugam, ampak nisem vedel kakšne so razmere. Ura je bila že osem, ko sem si na hitro spravil stvari skupaj. Pa saj je večina stvari vedno v avtu in v rukzaku, le kakšno banano, jabolko in kaj za popit še dam not pa je.
Skoraj točno ob devetih sem že parkiral pri Račniku, kjer me je pozdravil igriv mlad pes. Povprašam, kje lahko parkiram, da avto ne bo v napoto in malo poklepetam z Račnikovim sinom. Zaželi mi srečno in počasi sem zagrizel v breg njihovega travnika. Sem se zaradi pozne ure zagnal kot, da sem kak najstnik in kmalu ugotovil, da tako ne bom prišel daleč. Upočasnil sem korak, da se je utrip lepo umiril in s tem tudi jaz. Začel sem uživati. Vreme je bilo čudovito in s tem tudi razgledi.
Sem si za začetek zadal cilj Vrata, tam pa, da bom videl kam dalje. Skoraj do vrat je bilo kopno. Od Račnikovega stana gor so se začele na stezi pojavljati flike poledenelega snega. Malo pod Vrati sem si moral nadeti dereze za prečenje grape ob solnici. Vrata vedno znova naredijo veličasten vtis name. Pogled na po večini kopno nadaljevanje me zvabi naprej. S kratkimi postanki med hojo sem prek skoraj kopnega oboka nadaljeval proti Pomolu pod Raduho. Po prečenju dveh snežišč sem za po kopnem nadaljevanju snel dereze.
Med vzponom so mi tu in tam delali družbo gamsi. Pod Pomolom sem si spet nadel dereze, ki so ostale na čevljih vse do vrha. V grapi ob pomolu je bil sneg ravno dovolj trd za lepo pikanje. Malo zoprno je bilo potem plazenje po grebenu na Pomol in nazaj z njega. Ko ne veš ali bo sneg nad ruševjem ali skalami zdržal ali pa boš naredil luknjo in... Ampak je bilo vredno, saj razgled s Pomola odtehta vse to.
Na placu za malico malo višje sem si vzel malo daljši počitek in se ob pogledu na še vedno stoječe možice spomnil na mnoga lepa in pestra doživetja s kolegi tu gor. Tudi nekaj kavk se mi je pridružilo, da jim kaj dam.
Čakal me je položni del grebena, ki pa je pozimi najbolj zoprn na ene dveh odsekih. Tam sem malo štrikal. Praskanja s cepinom po skali tudi ni manjkalo. Brez kakšnih večjih težav sem se znašel pod zadnjim strmim delom pod Malim Rtom in le še malo zbranosti me je ločilo do vrha, kjer so me preplavili že skoraj pozabljeni občutki z osvojenih vrhov.
Lepo vreme me kar ni spustilo z vrha. Zimski sestop pa mi je nudil tudi obilo užitka, saj sem hodil tam kjer je poleti zaradi ruševja povsem nemogoče. Tudi razgledi so zato povsem drugi. Za sestop derez nisem rabil, le srednji del po markirani sem si nadel male dereze, nižje pa je bilo spet kopno.
Razmere bodo še kar nekaj časa zimske.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Prekrasno
Srečno

Vauuu, kako lepa tura v idiličnem okolju...Srečno Janez

Lepo turo si naredil, jaz sem jo v jesen ko še ni bilo snega. Lp Stanko

Bravo Janez!
Lepo si opisal! Srečno!

Račka vrata 1.6.2022
Cesto do kmetije Račnik urejajo in avto je potrebno pustiti spodaj pred mostom. To pomeni 2 dodatna kilometra.
Prelezemo obok vrat in pohitimo v strmino do naslednjega cilja - Pomol. Na Pomolu si privoščimo nekaj več časa za malico, počitek. Malo nas priganjajo temne megle, ki jih nosi JZ veter proti Raduhi. Do Malega rta se ne ustavljamo več. Z Malega rta nadaljujemo do vrha Velike Raduhe. Vrh danes nima ( razen kavk in nas ) nobenega obiskovalca. Privoščimo si malo oddiha. Se spustimo do pastirske poti, ki nas vodi direkt do Planine Arte. Ustavimo se za kratek predah in nadaljujemo po markirani proti proti Rogovilcu. Zavedamo se, da nas čakajo še dve naporni uri spusta. Vmes med spustom pokasiramo vse klope, kar jih premore Raduha. Lezejo po rokah, hlačah, majici, glavi. Majhni, kot črne pike, hitri, veliki, počasni, ki jih takoj zaznaš ko lezejo po telesu. Pri Račniku se ustavimo pri izviru in se temeljito umijemo in sprhamo oblačila. Ne pomaga, do Rogovilca smo jih zopet polni. Pri bifeju Bar Igla se ustavimo, slečemo oblačila in zabredemo do kolen v mrzlo Savinjo. Zopet sledi čiščenje telesa, drgnjenje z brisačo, preoblačenje.
Ko se vrnem domov in povem ženi o klopih, mi jih v nekaj sekundah locira vsaj pet komadov, ki so že prisesani na kožo...
lp

Račka vrata 19/20.7.2022:
Zadnje čase sem bolj len za pisanje na forum, toda bilo je tako lepo, da bo mogoče navdih še komu.
Ob pol petih popoldan smo na to avanturo krenili z Račnikovega dvorišča. Račka vrata so bila v pozno popoldanskem soncu še lepša kot drugače. Na Pomol pod Raduho smo prišli še veliko pred sončnim zahodom in smo tako lahko v miru čakali nanj. Medtem smo si še malo uredili prostora za spanje. Je prostora ravno za 2 plus 1. Sončni zahod, ki se je zgodil za Obirjem, je bil res čudovit, prej bi rekel pravljičen. Tudi spanje je bilo prijetno. Sredi noči sem se zbudil. Se ve zakaj in nato eno uro užival ob pogledu na zvezdnato nebo. V tej uri sem videl veliko satelitov in nekaj utrinkov. Netopirji so med tihim letenjem lovili svoj plen. Pod nami pa so ljudje v Solčavi in Robanovem kotu mirno spali. Nato sem se tudi jaz pogreznil v tak spanec in se se zbudil v krasno jutro.
Sončni vzhod se na Pomolu ne vidi, ker je zadaj v napoto Raduha. Na sonce smo prišli že malo nad Pomolom. Višje smo šli na sosednji greben z impozantnim stebrom. Po tem grebenu smo se potem povzpeli na Mali Rt in naprej na Raduho.
Sestopili smo po skriti lovski potki pod Akljem. Utrujeni od zahtevne poti in vročega sonca smo turo končali ob prijetnem klepetu na klopci pod orehovo senco pri Račniku.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

V soboto sva si pristop od Račkih vrat na Raduho končno privoščila tudi midva. Težko dajem objektivne ocene, ampak subjektivno - lepše poti tega težavnostnega razreda pri nas zaenkrat ne poznam! Očitno pa je tam okoli še toliko variant, da se bom z veseljem še vrnila ...

Nekaj vtisov je pa tule.

Čestitke obema za turo.
Lepo opisano.

Raduha - od kmetije Račnik in čez Račka vrata na vrh, nazaj po markirani poti čez pl.Arto in mimo Snežne jame do Račnikove domačije

To ni neka prestižna visokogorska tura, podobno kot tu blizu tudi na Krofičko od Robana čez Črni Hriber in Ute ni, vendar kdor pozna ta čudoviti svet skritih potk, brezpotij in strmin med grebeni, gozdovi in ruševjem, se bo še večkrat prišel sem naužit čudovitosti narave in gorskega miru.

Do Račnika zdaj pripelje dokaj lepa cesta, spodnji del je tudi asfaltiran, vendar pod kmetijo ni parkinga in domačine je potrebno poprej vprašati, kje se lahko pusti avto, da ni napoti bodisi kmetijskim traktorjem ali pa gozdnim strojem, saj v tem času poteka sečnja v polnem razmahu.

Kakih markacij in oznak od Račnika do Račkih vrat in naprej čez grebene Tolste peči seveda ni, tudi možicljev je malo, lovske potke pa tudi ne vodijo vedno "v planinsko smer na Raduho navzgor", zato si prvi pristop raje organizirajte s kom, ki je tu že bil, sicer bosta vaša pustolovska in raziskovalna žilica zaradi orientacijske zahtevnosti ture, kar nekajkrat na preizkušnji, in tudi megle se raje izognite.
Gre za brezpotje, ki ga je čez gozd kar težko slediti, od Račkih vrat dalje pa vam pot pogosto zaprejo skalne stene in številni grebenski kraki, ki jih je potrebno prečiti in včasih precej na ozko, krušljivo in izpostavljeno, tudi ruševje v drugenm delu zahteva gorniške izkušnje - po eni strani je sicer v pomoč, po drugi pa ovira idealno izbiro smeri in se je treba znajti (no tam, kjer so veje odžagane, je ziher prav).
Na splošno optimalna smer plezanja čez grebene Tolste peči nikjer ne preseže dvojke, ni pa to kako zelo lahkotno poplezavanje kot se morda komu najprej zdi.
Jesen je brezdvoma najlepši in najprimernejši čas za tovrstni izlet, ni več kač in klopov, nekaj več listja na tleh pa tudi ne moti toliko, saj je zato razgledov več.

Če turo začneš pri Rogovilcu, pa postane podobna "prestižnim" visokogorskim turam s 1500 višinci.

@dprapr Točno tako! Pri sestopu se sprašuješ kaj mi je tega treba bilo. A lepote narave, še posebej jeseni, ko masecni rumenijo, odtehta ves napor.

Račka vrata 29.11.2023:
Pozabil sem že kakšno razdejanje so letošnje ujme naredile po naši dolini. Sem bil zato kar malo presenečen, ko sem zavil za Račnika in tam ni mosta prek Savinje. Odplaknila ga je Avgusta podivjana Savinja.
Sem potem zavil prek mosta pri sosedu, mimo katerega pa cesto ravno rihtajo in tudi ni prevozna.
Tako sem malo po šesti parkiral pri Rogovilcu in pri polni luni brez prižgane čelke krenil na pot. Zdanilo se je ravno malo pod Račnikom, kjer se je že slišalo domače pri delu v hlevu.
Kmalu so se mi v jutranjem soncu pokazali v vsej svoji lepoti vrhovi nad Robanovim kotom.
Med premišljevanjem o vsem mogočem sem že kar malo zmatran prišel do Vrat. Zadel sem pravi čas prihoda, saj je skoznja ravno posijalo sonce in jih naredilo še bolj mogočna.
Nadaljeval sem po spodnji poti pod Pomol pod Raduho in se nanj povzpel po desni strani. Malo poprha s snegom mi je kar precej otežilo plezanje tja gor. Na Pomolu sem se spomnil na naše spanje tu gor lansko leto, pa kako sva z Milanom postavila tega na glavo obrnjenega možica že davnega 2016, pa še vedno stoji in še na veliko lepega tu gor.
Po jasnem začetku dneva so se na sosednjih vrhovih začele pojavljati meglice, ki so jim kmalu začele delati družbo tudi meglice na moji strani. Tako sem vzpon na Mali Rt po sosednjem desnem grebenu opustil in nadaljeval na vrh po glavnem.
Ker je še bilo nekaj moči v nogah sem nadaljeval še na vrh Raduhe in nato po markirani sestopil. Še visoko nad Račnikom mi je prišel naproti njihov pes Džek, ki pozna Raduho bolje od vseh nas. Poleg njega sem na poti videl veliko gamsov, divjega petelina, dve kuri in mojo senco.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte Janez

Bravo Janez, lep in zahteven pristop na Raduho,
Tokrat še malce daljši kot občajno

Zelo lepo Janez! Lepa dinamika fotografij!