Razor

Z vrha Razorja Pogačnik ni viden, ker ga zastira Vrh Žlebičev.

Tone, ker si to danes videl, čakam na slike.

Uf, Boštjan, se jih kar preveč nabralo v tako lepem vremenu.

Živjo, jst bi rad šel iz Vršiča na Prisojnik in naprej po Jubilejni na Razor. Nisem še bil po tej poti in me kar malo skrbi, ker ne vem kaj pričakovat (v smislu razmer in težavnosti). Lani so jo očitno še obnavljali. Ima kdo kakšne aktualne informacije?

Jubilejna velja za eno najtežjih, če ne kar najtežjo zavarovano pot pri nas. Res je izpostavljena, je pa kar dobro varovana. Lani je bila zaprta zaradi strganih zajl, zdaj je pa vse ok.

Ali je pot iz Zadnjice čez Kriške pode na Razor že v celoti kopna oz. ali kje sneg predstavlja težave?
Če je slučajno kdo sedaj hodil, ker bi šel s sinom, drugače pa bom na kočo poklical.
Že vnaprej hvala za odgovor.

Do koče je kopno, Razor pa je se v snegu. Je pa kopna pot na Stenar, Kriz. Vmes je eno snezisce, ki se ga brez problema obide.

Ali je pot Vršič Razor prehodna?

Leto je naokrog (dva dni prej) in spet sem se podal na to pot. Ker postajam vse bolj počasen, mi 'dirigiran' režim v Vratih kar nekako ustreza, saj sem se tja že drugič odpeljal s kombijem ob zame zelo nehumanem času. Med vožnjo celo malce zadremljem, pred peto že s čelko osvetljujem Dom v Vratih. Ugasnem jo šele po prihodu iz gozda pod Sovatno. V hoji uživam, ruzak je lahek, po senci hodim vse do sedelca s Spodnjim Stenarjem. Na vrhu gore uživam v samoti, tudi med potjo do tu nisem srečal nikogar, saj je vse rinilo proti Triglavu, vsaj dvajset lučk je mrzlično iskalo prestop čez močno naraslo Triglavsko Bistrico za vstop na Tominškovo pot.
Ko se posušijo cunje (razen bombažnih gat) sestopam nazaj do sedla in po zoprnih škrapljah do Pogačnika. Presenetilo me je malo število ljudi v in okrog koče, še bolj pa na poti do Razorja in na njem, kjer sem skoraj uro sameval. Kompletna trasa poti je v dobrem stanju, izpostavil bi le jeklenice v Skoku nad Sovatno, saj so brez izjeme vse močno ohlapne, tudi kakšen klin je izpuljen. Tokrat s prevozom nazaj nisem zamočil, mali bus me zapelje prav do mojega konjička.

Tisti studenček v Bukovju mi je enkrat rešil življenje

Drži, nadvse je dobrodošel. Še bolj bi ga bil vesel, če bi bil pomaknjen kakšnih 20minut višje.

Tone, ti si preveč samokritičen in strog do neke navidezne počasnosti. Marsikdo si z brzino in hitrostnimi rekordi ne bi grenil življenja. Mnogi bi bili veseli, če bi dosegli vsaj kakšen odstotek tvojih čudoviti gorskih tur. Srečno še veliko let!

Hvala, Lino!

Lepa turca Tone. Koliko so kaj zasedeni ti kombiji zjutraj v Vrata oz. potem za nazaj, da ne zvisiš s prevozom ker je vse polno?

Zadnjič na Rokave sva vstopila na štartni postaji dva, v petek pa sem bil edini. Na naslednjih dveh, treh postajah je bil kombi napolnjen. Je pa res, da sem šel obakrat s prvim ob štirih. Na povratku ob 17.15h nas je bilo v minibusu kakšnih 12.

@mito:

Za vikende so polni. Predlagam vstop na parkingu v Prodah. Za nazaj jih pa spravijo tudi 30 na kombi za 20 oseb 😀

Če je Tone res bil v petek gor, sva šla preverit z najmlajšim, in res je našel njegov vpis.
Torej včeraj iz Zadnjice na Kriške pode ter danes na vrh in nazaj v dolino.
Celotna pot je normalno prehodna, od Pogačnikovega doma do vrha je potrebno popaziti na drobir pod nogami, zelo zahteven je le zadnji del na vrh, za katerega pa sva imela zraven opremo.
Včeraj ob vzponu je bilo zelo vroče, zato sva danes prva z vrha občudovala krasne razglede. Drugače pa pecivo na domu odlično, Soča ravno prav mrzla, spomini pa neprecenljivi ...

Slučajno sem se vpisal gor, ponavadi se le na brezpotnih vrhovih.
Prekmalu bosta zaključila SPP, ko sta tako aktivna.

Še pred snegom.
Od Erjavčeve koče in po spodnji poti.
Varovala bp.

A je bil kdo v kratkem na vrhu. Kakšne so kaj snežne razmere?