Tokrat pa na Rdeči rob po drugi poti, ki ji Vladimir Habjan v svoji knjigi "Manj znane poti po slovenskih gorah" reče kar botanični izlet. In v tem času je res prav to
.
V ta čudoviti gorski svet smo se v nedeljo podali preko pl.Lašca, kjer je tako, kot da se je ustavil čas v enem prečudovitem trenutku. Do nje najprej po pastirski poti, kasneje pa do vršne travnate planote po stari vojaški poti, ob Palcu in še višje, kjer se razgrinjajo širne cvetne preproge.
Slika komaj da lahko pričara vso to lepoto, ki se odpira z vsakim korakom višje po tej poti v gorski raj.
Vrh sam nam sicer ni bil najbolj naklonjen z razgledi, pa smo se prav zato še spustili po krajšem plezalnem delu na sedlo in stopili še do V.Stadorja, kjer pa je razgled res odpovedal. ja, pa se zato nismo sekirali.
Vračali smo se po isti poti, da smo lahko ponovno občudovali svet, ki smo ga v tem dnevu spoznali in se potem po strmi bližnjici spustili do izhodišča.
Če odmislim par kapelj na poti in nekaj meglenega pogleda, lahko rečem, da dnevu ni manjkalo prav nič
.