Danes na Sabotinu še po severni poti. Sneg je na severni strani segal skoraj do železniške proge. Na spodnjem delu poti je bil pomrznjen do poledenel, vendar je šlo tudi brez derezic, ki sem si jih zaradi udobja nadela šele, ko se strmina poveča. Proti vrhu, kjer je snega več, pa ledu ni bilo. Za sestop so derezice vsekakor dobrodošel pripomoček.
Od koče in okrepčevalnice sem nadaljevala po grebenu proti lovski koči. Pot nedotaknjena, snega tudi do kolen. Prava idila, ki je na Sabotinu še nisem doživela. Ker je bil sneg suh in sipek, je bilo potrebno veliko zbranosti na vsakem koraku, da ni noga ostala v kakšni skalni špranji. Z grebena sem se spustila do ceste in nadaljevala po njej nazaj proti vrhu. Pri drugi piramidi sem opazila na novo urejen strelski jarek, po in ob katerem sem se zopet vzpela proti grebenu. Malo pod vrhom sem zavila desno in prišla do ovinka pri kapelici. Od tu do okrepčevalnice in na vrh. Spust po poti, ki gre po italijanski strani tik pod grebenom. Na tem delu poti je snega še zelo veliko, stopinje predhodnikov so bile globoke tudi do kolen. Da bi se izognila poti čez napis, sem s spustom nadaljevala kar po italijanski stranki in prišla z dežja pod kap, saj je bila pot vse do brunarice v gozdu precej blatna.
Tokrat sem počakala sončni zahod malo pod brunarico, kjer se pot že obrne proti naši strani.
Tudi tokrat od napovedanega polarnega mraza ni bilo nič. V brezvetrju, ki za Sabotin ni ravno običajno, in kljub koprenam, ki so zakrivale sonce, prav prijeten zimski dan.