Martuljek - krnica Za Akom - Amfiteater - Široka peč - greben do Dovškega križa in sestop čez melišča pod nekdanjim bivakom II na Jezerih v Poldov rovt/Vrata
Takile gorniški cukrčki so se mi v minulih letih vztrajno izmikali, pa sem sklenil temu letos narediti za vselej konec, si poiskati dobro in zanesljivo družbo ter Široko peč obiskati še pred svojim »penzionom«.
Kdor pozna pot in zahtevnost te gore, mu bo predmetno poročilo včerajšnjih razmer malo v pomoč pri planiranju ture, običajnim planincem brez ustreznih alpinističnih znanj, tehnike plezanja in varovanja, pa bo še naprej ostala nedosegljiva in/ali pa bolj poznana le iz objavljenih slik v tem in podobnih medijih, kar pa tudi doseže kak svoj namen.
V tem času je iz Martuljka v pristopnih grapah nad Akom in v Amfiteatru zaradi severnih senčnih strani že pošteno mrzlo, zato se temu primerno opremite. Čez prvi resnejši balvan v grapi nad Akom ni večjih težav, skala pod drugim skokom pa je trenutno mokra in zoprna. Najtežji skok oz. prehod pod Amfiteatrom oz. Krnico za Široko pečjo pod zelenim pomolom ima na ključnih mestih 3 kline, pri varovanju pa ne bo odveč postaviti še kakšnega sistema več, saj je zadeva kar težka. Knjižica v ploščati škatli na zelenem pomolu je razmočena in žal neuporabna za vpis.
V Amfiteatru snega praktično ni več. Prečna gredina iz Amfiteatra na Široko peč ima precej drobirja in drobnega kamenja, obstoječi star štrik za spust v škrbino pa je nekoliko kratek pri sestopu iz abzajla. Od škrbine na glavni vrh ni večjih težav, razen dveh izpostavljenih prečnic, se pa te povečajo pri prečenju obeh grebenskih stebrov na grebenu zlasti za prvo pristopnika, zato smo pod prvim stebrom za varovanje pustiili nov klin za sidrišče, ostala plezarija do njegovega res ozkega vrha nekako gre (a upoštevaj III+).
Stožcasti, drugi markantni steber, do polovice nima klinov, smo tudi mi že pomislili na obvoz, a smo ga zaradi načelnosti: če je po rezi - je po rezi, nazadnje zlezli in sicer malo desno od sredine navzgor in se z njegove sorazmerno široke plate na vrhu, navzdol spustili po vrvi.
Od tu naprej nadaljnje prečenje grebena, tehnično ne preseže več II, a njegova zračnost vseskozi zahteva popolno koncentracijo.
Za opisano pot je treba imeti dovolj psihofizične kondicije, nujno je poznavanje terena in alpinističnih veščin. Za celotno pot smo porabili cca 9 ur + 1 uro pauz, torej je tura v tem jesenskem času glede na dolžino dneva še vedno izvedljiva. In na koncu res hvala Branetu za dobro družbo in Jušu za vso tehnično podporo in odlično poznavanje vseh smeri.