Da bom prav razumljen. Tudi sam sem eden tistih "gorskih polžev", ki se le izjemoma zave, da se je možno s hribov vrniti tudi pred nočjo ...
Razumeti pa poizkušam tudi tiste, ki hribe doživljajo na hitro; presenečen opažam, da znajo nekateri med njimi, kljub hitrosti, dati na pašo vse čute.
Brojanov podvig pa je predstavljen zgolj zato, da spomnim, da so tudi že pred destletji naši največji radi mimogrede pogledali na uro. Seveda so pri tem morda "spregledali" kakšno "sekundo", takrat so bile ure le do minute natančne
. Gledali so pa tudi okoli sebe, brez skrbi!
Prav zaradi članka gospoda Janeza sem enkrat, ko se mi je izjemoma mudilo dol v Vrata, gledal na uro. Dobre tri četrt ure sem porabil za (t)isto pot ... (Skozi gozd se vleče.) Ampak ravno takrat je zgoraj na meliščih mimo mene "padel" navzdol nek "gams". S tako hitrostjo se je podričal mimo, da se mi je zazdelo, da stojim (čeprav sem imel "gas do konca") ...
Poanta te zgodbe naj bo, da se vedno najde kdo, ki ima v žepu počasnejšo uro od naše, pa tudi kdo, ki mu čas teče hitreje. Pa še: javno objavljeni "osebni rekordi" so vedno bili in vedno bodo predmet vročih debat. Le za to so dobri, sicer pa kakšne večje koristi od njih po moje ni.