Dans pa Skuta. Ne vem kako je z vami, a pri meni velja nepisano pravilo, da se človek vrača na kraj "zločina"!!! Pri meni to pomeni nekaj, kar mi ne uspe, oz. kar zelo težko obvladam, kar nikakor ne morem zmagat!!! In to je Turski žleb, pa ni problem v plezariji, to je užitek, pač pa tistih par deset metrov melišča, ki ga nikakor ne morem "prežvečit"!!!Tam ponucam energije za pet Skut! In me je enostavno vleklo v ta žleb. In sem šel. Dan za "ubijanje"
Zjutraj ni tako kazalo. Ura zašpila ob 3.20, in ni se mi dalo vstat, pa razmišljam...imel bom slabo vest če ne grem, in sem šel! Potem sem videl, da je to pravo, vreme, teren..vse je "bomba". Klasika-kavica na Okrešlju in naprej! S strahospoštovanjem venomer med potjo pogledujem tja gor, in res zopet težave-zdrsi, lovljenje ravnotežja, nisem se niti razgledal kje bi naj bila pot, videl sem gornika pod sabo kje hodi in to mi je potem olajšalo spust!
Hodil sem kar ob steni-po svoje-napaka!! Na vrhu veter, ampak vreme pa...ni za govort. Na vrhu na hitro pofotkal in dol. Ob začetku spusta slišim helikopter, nižje dol izvem od nekoga, da so reševali pri Mrzli gori, ni prijetno poslušat. Od Okrešlja nižje pa precej mladih družin v akciji
...lepo je videt tamale, kako šibajo v klanec, še nižje pa procesija izletnikov - takih in drugačnih, nekdo je o tem že pisal in nebi več...nekateri mimo kot mumije, o umikanju ni govora, še manj o odzdravljanju!!! Na parkirišču nabito, avtobus ne more skozi, komedije...btw-hodil sem zelo hitro, kljub fotkanju in hranjenju rekord...časa ne povem, naj vas srbi
Aja, križ v bližini koče - na frišno postavljen, a kdo kaj ve več??