Včeraj, še pred svitom, štartava V Koncu. Pot čez Žmavcarje je kljub obilnim padavinam suha, le trav se drži rosa. V Peskih opazujeva gamse na jutranji paši, na poti pa polno gorskih močeradov tako, da je pri vsakem koraku potrebna previdnost, da kakšnega ne pohodiš.
Prvi sončni žarki naju dosežejo malce pod bivakom na Malih podih, ki je tokrat presenetljivo čist, pospravljen in brez vonja po zatohlosti. Kljub temu za pol ure (počitek) odpreva še okna.
Na vzponu čez Strežo se število pohodnikov močno poveča, pojavijo se prve meglene koprene in iz megle višje nad nama začne padati kamenje, ki kar ne poneha. Na vrhu, kljub sumničavim pogledom, hitro najdemo krivca za kamnite projektile. Skrival se je v megli...
Sestop pod Dolgim hrbtom čez Velike pode na Kokrsko sedlo, kjer pred kočo skorajda ni bilo proste mize.
Prvotnemu načrtu (še) vzpona na Kalško goro in sestopa čez Kalce po lovski do Žagane peči sva se morala tokrat odreči, kajti po tritedenski hribovski abstinenci so se začela oglašati kolena.
Lp, Marjan in Nataša