Res ne razumem te fascinacije nad to potjo. V Sloveniji imamo 10.014 km planinskih poti, ampak nekaterim se očitno zdi absolutno nujno, da rinejo ravno na pot, ki je zaradi očitne nevarnosti padajočega kamenja zaprta?
Tudi sam imam plan enkrat čez tursko goro mahniti na Skuto, ampak sem povsem sprijaznjen s tem, da bom pač še nekaj časa počakal. V luči stotin skalnatih, travnatih in gozdnatih lepotcev, ki štrlijo v nebo vsenaokoli, mi gledati Skuto samo od daleč ne predstavlja prav nobene težave.
Tako da, povsem resno vprašanje: Mi lahko kateri od mojstrov, ki rinejo na to pot, pojasni, zakaj mora riniti ravno na zaprtih 500m poti, ne pa na preostalih 10 tisoč kilometrov naših hribov?