Predvčerajšnjim, 29.8. sem se tudi jaz s kolegico na hitro odločil za Skuto. Malo kolebanja kje in kako bi šla. Pa se mi je porodila ideja o lepi krožni turi. Pričetek v Koncu pri tovorni žičnici. Vzpon prek Žmavčarjev. Pot mi je že znana. Večinoma je prav prijetna, razen v zgornjem delu proti bivaku je nekaj melišča odveč. Predenj pot zavije v levo po grapi, zaslišiva neko čudno oglašanje s stene. Ugibava kaj bi lahko bilo. Mogoče domača ovca padla v kako globel? Mogoče gams, kozorog? Kmalu iz povsem druge strani pritečejo 4 gamsi in se pričnejo pasti na vsega 150 m razdalje. Lepo. A v steni še vedno nekaj tuli. Ko že hočeva pospešit korak proti bivaku, pa zagledam v steni kozorogovo kozo. Kliče mladiča najbrž. Na moje veliko veselje pride s stene na melišče in gre 20 m mimo gamsov. Redek dogodek, redek posnetek. Potem se zavem, da sem pri občudovanju živali pozabil na čas. Minilo je cele pol ure.
Hitro se zaženeva do bivaka. Pa po možicih do markirane poti. Pa nisem prepričan ali moram levo ali desno. Kmalu najdeva križišče poti za na Skuto, za njim še odcep za Rinke. Na pravi poti sva. Za uvod nekaj klinov, malo gor, malo dol. Potem pa zares. V strmo pobočje, na zelo zahtevni del poti. Kmalu začne po grapi mimo naju frčati kamenje. Gre kakšen človek dol, da ga proži? Kmalu zagledam na vsega 10m kozorogovo kozo z mladičem. Spet smo se fotografirali.
Nadaljujeva do dobro varovanega izpostavljenega grebena. Dalje po zelo dobro varovani grapici. Potem pa kar naenkrat varoval zmanjka. To je tisti del, o katerem pišeta Ljubitelj gora in Smart. Je kratek, mogoče 10 minut. Pa vendar, tam moramo res poprijeti za skalo. Strmina je precejšna, izpostavljenost tudi. Kakšna ekstra zajla nebi bila odveč. Potem pa sva kmalu na vrhu Skute. Gor že čakajo planinske kavke na gostijo. Čaka pa tudi pogled na severno stran vse tja do Hochalmspitze in mogoče celo Grosgloknerja. Krasno vreme, krasni razgledi. Sestopava na drugo, lažjo stran. Proti Štruci, Dolgemu hrbtu. Potem pa dol na Velike pode. Ta pot je precej lažja, pa vendar pri nekaj korakih frnikule šodra najedajo. Kmalu sva na podih. Tam je svet bolj uravnan. Potem pa presenečenje. Sploh nisem vedel, da je bivak pod Grintovcem nov. In tako sodoben, modern, lep. Vsak bi si želel v njem prenočit. Mora bit kar gneča tam. Proti Kokrskem sedlu še malo navzgor, to je bilo rahlo odveč. Pri Cojzovi koči nekaj ljudi, ki so prišli z Grintovca. Psica, zlata prinašalka je še vedno tam. Prijazna, crkljiva. Sestop v dolino, proti tovorni pa še najbolj dolgočasen del poti. A bila sva kar hitro dol. Krasen dan, krasna tura. Nekaj slik v dokaz.