28.9.2921; Glava, Mesnova glava, Močile, Vrh Slemena, Ablanca in povratek pod VDV in MDV ter čez Kačji rob.
Cesto so asfaltirali, a do vojašnice sem kljub pozni uri uspela priti, naprej pač ne, zato z načrtovanim parkiranjem pod Konjščico ni bilo nič - sem se pač malo dlje sprehodila (bolj zgodnji so prišli do P pod Konjščico). Ne grem po markaciji, pač pa na P skrenem na kolovoz, ki preide v stezo, nato se še pred pašno planino usmerim na Glavo in naprej po grebenu. Pred Mesnovo glavo je začutiti stezico, ki se pozneje izgublja, ali pa sem samo malo pretirano sledila grebenu in brodila med ruševjem.
Na koti 1780 ugledam možica, a nekako se ne morem odločiti, kje naj bi bilo nadaljevanje. Poskusim naravnost (pazi stena!), a tam je odrezano. Pozneje sem ob pogledu nazaj videla, da bi šlo rahlo desno po zelo strmem ruševju, ki sem ga nekaj metrov preizkusila, a se raje vrnila in sestopila malce bolj proti vzhodu - iskreno, s tem nisem pridobila nič. Opičje norčije so bile popolne. Previsno ruševje zna biti neugodno, a prav daleč ni bilo pasti. Ko sem končno spet stopila na stezico, se je svet bolj odpiral, več je bilo travnatih zaplat. Če si trmast in želiš stopiti na Močile, se moraš za nekaj metrov znova spoprijeti z ruševjem. Da prideš čez Vrh Slemena, celo parkrat poprimeš za skalo, a bolj siten je prehod na Ablanco, kjer lahko grabiš bolj šodre kot kaj kompaktnega. Sestopila sem po normalki na Studorski preval, kjer sem se za nekaj časa prepustila užitkarjenju. Med razgledovanjem sem se odločila za nadaljevanje po prečni poti proti Srenjskemu prevalu in naprej do jutranjega izhodišča.
Razmere ugodne, saj ni več vroče, le zjutraj so trave mokre in drsne.
Na Srenjskem prevalu našla zložljiv nož. Kdor ga je izgubil, naj piše na ZS, da mu ga pošljem.