Tudi midva včeraj na to čudovito lokacijo v Julijsih Alpah, v svet med kamnitim obzidjem Mojstrovk na eni strani in Ponc na drugi strani. O Jalovcu pa težko govorim, saj ga včeraj skoraj ni bilo videti. Ampak ga skoraj nisva pogrešala, saj so naju prevzele žareče barve macesnov, ki pa se niso mogle skriti. So v tem času pač tam, in niti sonce, ki se skrije za oblake, jim tega šarma ne more odvzeti
.
Vzpenjala sva se po zgornji poti in ugotavljala, kako prav sva storila. S te poti sva v pogled ujela dva gamsa, ki se pravzaprav nista dala motiti, tako da sva jih lahko nemoteno občudovala in slikala seveda. Druga stvar, ki naju je prevzela pa je bilo nekakšno bleščeče jezerce pod spodnjo potjo, ki nama je padlo v oko. Še dobro, tako sva občudovala res simpatično jezerce, ki se je najbrž rodilo v tem zadnjem deževju in tako nadomestilo jezerca na Slemenu, ki jim teče sedaj že sedmo leto, kar jih ni več. No, letos se je pojavila ena rjava mlakuža, ki pa nima veliko skupnega z nekdanjo lepoto.
ja, do tega jezerca sva se pa napotila pri povratku in nisva imela občutka, da ga je še kdo opazil.