Dosti vode je že preteklo od mojega zadnjega obiska Hude peči in divjine pod njo. Spet ni razočarala.
Pot do Solčavske tise-Hribernikove domačije od Ramšaka gor je zelo lepo urejena.
Naprej gor do Hribarske zijalke pa se je malo spremenila. Od Tise gor je kar daleč narejena gozdna vlaka. Višje pa je nekaj podrtih dreves. Ampak se vseeno da kar lepo slediti strmi potki. Zajla-kabel pred votlino je že dodobra načeta in je skoraj bolj za psihično oporo kot varnost. Uživanje ob čudovitem razgledu iz nje je poplačalo vložen napor.
Sledil je vzpon po grebenu ob katerem gremo gor. Pri dveh detajlih sem se moral prav pošteno pomatrati. Sploh pri drugem, ko sem že mislil odnehat. Ampak potrpljenje se je izplačalo, ko sem končno našel pravo varianto oprimkov. Nadaljevanje je tudi zahtevalo zbranost, saj sem se držal grebena. Ta ponuja obilo plezanja.
Počitek na vrhu mi je zato še kako dobro del. Le ropot pretvornika malo kvari razgled z vrha.
Sestopil sem po grebenu, ki ima skupni vrh z grebenom po katerem sem se povzpel. Do tja sem se vrnil po lovski poti. Je orientacijsko in težavnostno zelo pester. Še zadnji moment sem vdel pravo smer, ker bi se drugače moral kar precej vračat.
V potoku pod grebenom sem si umil utrujene noge in debel sloj soli z obraza.
Lepo se mi je dogajalo tam gor.
Obljuba na zgornjo prošnjo pa bo razlog za še en obisk. Neža, komaj čakam. Vsekakor prej kot v štirih letih, ker se mi že izteka rok trajanja, kot je napisal enkrat Drago.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez