Uf, včeraj je bila pa dolga pot na Stol zame. Štartam ob 10.30 na cesti pri odcepu za Ajdno, ker je bil klanec za odcepom za Ajdno preleden za moj avtovček. Grem in najprej preklinjam pot nad gozdom, je ledena, a hkrati blatna, s seboj imam pa samo ˝ta velike˝ dereze, za male bi bilo idealno. No, se prebijem nekako čez brez derez, naprej več snegca in gre lažje. Sem skoraj pri klopci (berem, da se reče prižnica ???), ko ugotovim, da sem izgubila kapo.
To je verjetno zato, ker sem prej preklinjala ledeno in blatno pot
. Nič, ne preostane drugega, kot da se vrnem. In sem že skoraj dol, kape pa nikjer. Nasproti pride gospodična in jo vprašam, če je kje videla kapo. Pa pove, da je pri izhodu iz gozda. Oooo!!! Vsa prehojena pot je šla v maloro. Čisto me je demotiviralo, nisem si mislila, da bom šla še gor. Izgubila sem 45 min za tole iskanje kape dol, potem pa še čas gor. No, gospodična in še en gospod s smučmi sta šele šla gor, pa sem si rekla, ma pa grem še enkrat in pridem, kamor pridem. In sem šla, motor pa ni hotel več zalaufat. Gospodični sledim do Prešernove koče, potem sem šla sama na vrh, kjer sem bila ob 13.35. Gor srečam radioamaterja, ki s seboj troga 5 kg opreme poleg vse ostale opreme. Bravo, svaka čast! Ostanem do 13.55 ure, gor si dam gamaše, ker sem mislila, da se bo v dolini pod Stolom vdiralo. Pa se ni, je prav trda, da gamaše sploh niso potrebne. Za navzgor pa tudi niso potrebne, ker je sneg spihan, pa še neznansko vroče je bilo za tale čas. Pri avtu sem ob 15. uri, dol je letelo, čeprav sem tisti leden in hkrati blaten del spet preklela.
Jaz sem imela vso zimsko opremo, priporočam ˝ta male˝ derezice za prvi del poti vzpona. ˝Ta velike˝ so mi bile preveč
Vreme pa... spielte mit
in tudi ljudi je bilo dosti gor
, trije so smučkal
.