Kakšni dve leti bo že minilo od takrat, ko mi je s police »čudežno« izginil vodnik »55 zavarovanih plezalnih poti«. Na koncu ugotovim, da mi ga je »spičla« naša »ta mala«, češ, da bo ona izbrala, kam gremo naslednjič v hribe
. Ona ima pač svoje »kriterije«… dostop do zavarovanega dela lahko traja kvečjemu uro, pa zavarovanega dela mora biti vsaj več kot polovico poti…pa še kaj bi se našlo. In zavarovana pot na Stol je očitno zadovoljila vse njene »stroge« kriterije in od takrat naprej je bilo samo še to: »Gremo na Stol po ferati!«. In spet drugič: »Zakaj ne bi šli na Stol po ferati?« In tretjič: »Pa kdaj bomo končno šli na Stol po ferati?«. Ni in ni odnehala, in smo končno šli včeraj (4.7.)...
Fajn je bilo. Telovadba ne samo za noge, tudi malo za roke… Začetni del je res malo navpičen, ampak odlično varovan, tako, da ni skrbi. Vremenarjem se je pa tudi posrečilo končno enkrat napovedati prav. Vreme je odlično služilo, veter je poskrbel, da ni bilo vroče in da so bili razgledi za ta čas naravnost odlični. Edino prvi del sestopa proti Celovški koči smo dali kar na »delete« in bomo tisto podrtijo zlahka pozabili, vse ostalo pa super…