Pozno dopoldne me znova premami Stožec. Z biciklom do izhodišča v bližini Sv. Lovrenca. Markirana pot, ki me povabi navzgor, je grobo rečeno pravi obliž za pregreto telesce, saj poteka v blaženem soju borovcev, ki zapovrh še omamno dišijo. Človek je sprva kar zbegan, saj se mu zdi da se potepa ob morju! Pot toplo priporočam.
Pri klopici z markirnimi tablami tokrat zavijem v levo. Na planini Javornik pri izviru pod Krničarjevo kočo dotočim flaškon in se namenim naprej. Po slikoviti stezici dosežem planino V. Poljano, na robu katere znova zavijem navzgor. Kmalu sem na razpotju. Uberem jo preko grebena Psice ...
Slednji se mi zdi eden najlepših pristopov na Stožca v kopnih razmerah. Če ne kar najlepši. Greben je eno samo uživaško, razgledno prestopanje. Resda je tudi izpostavljen, kot se za greben spodobi, a kaj hujšega ni. Roko na srce, še tiste nekaj kovačije (varoval), ki je je res le za vzorec, sem zlahka pogrešil (vzemite strogo subjektivno!). Plezalne težave pač ne presežejo enice. A pustimo to.
Dejstvo je, da prekrasen greben Psice zahteva stabilen korak.
V lahkotnem vetrcu pricapljam na Stožčevo teme. Po dolgem času sem na njem začuda sam. Malo bolj pozna ura je očitno 'razredčila vrste'.
Po krajšem počitku se namenim v sestop; po nemarkirani poti ob robu Zahodne grape. Pri spodnji klopici zašpilim klobaso ter se spustim na izhodišče. Med bicikliranjem proti domu se rad obračam nazaj ...
Lp.