Ja, danes je bil na vrsti Storžič. Osamelec razpet med Karavankami in Savinjskimi alpami. Čeprav sva ga imela z ženo v planu obiskati še v zimskih razmerah, sva toliko časa odlašala, da naju je prehitela pomlad. Vendar nič hudega, dereze in cepin so ostali doma, midva sva se pa povsem, že skoraj v poletnih razmerah, podala na ta že skoraj povsem kopen vrh. Do Bašeljskega prevala, je bilo že prav toplo, tako da sem po začetnih metrih nadaljeval že kar v kratkih rokavih. Pred Bašeljskim prevalom je začel kar močno pihati južni veter in kar hitro sem dobil "purjo kolt" po golih rokah. Vendar me je kar hitro minila, ko sta me dve mični gospodični na največjem prepihu poprosili, da ju skupaj ovekovečim z njunim fotoaparatom. Nato sta jo urno ucvrli proti Bašeljskemu vrhu. Skozi grmičevje se je veter umiril, do prehoda na južno stran, kjer je ponovno začel pihati z vedno večjo močjo. Nase navlečem vetrovko, kapo na glavo in urno spet proti vrhu. Na sami poti je zelo malo snega, tako da ne predstavlja večjih problemov. Potrebna je le malo večja opreznost. Ker je na vrhu kar močno pihalo, sva jo hitro ucvrla nazaj proti Kališču, kjer se je ponovno začela skoraj poletna idila.
A razmere se lahko še času primerno, kar hitro spremenijo v prav zimske, a trenutno bolj slabo kaže. V glavnem za nama je prelep in na trenutke vetroven dan.