Pozno dopoldne. Pa saj sem vedel, da se ne bom mogel upreti. Zopet 'malce' po svoje. Ni kaj, brazde južnega obraza Stožca mi še vedno ne dajo miru. Eno po eno spoznavam.
Nad vstopnim skokom (trentarska II) mi je tokrat v globel odneslo palico. Sem bil tako žalosten, da sem iz togote za njo zalučal še drugo! Seveda sem se med sestopom počutil že bolje in ker po hribih nerad puščam ter zapuščam karkoli ... sem se odpravil ponju.
Hvala, Stožec. Dolgo me ni bilo in bilo je znova lepo.
Lp.