Kar sram me je, da že tako dolgo nisem bil na tem hribu, ki ga imam dnevno pred očmi. Čez Mače urejajo cesto, zato sem bil malce v skrbeh, kako se bom vrnil, saj najraje parkiram pri potočku. Ta kljub suši lepo žubori in je ob povratku zelo dobrodošel. Cesta je sicer zelo slaba, vendar avto se da nadomestit, kolen pač ne.
Pozdravim Gorana in nadaljujem proti vrhu ob prijetni temperaturi. Palice odložim pod jeklenicami, ki so razen ene, napete kot struna. Ograja je bila pred leti zares dobra odločitev, saj na vrhu ni več govna, ga je pa pred ograjo in sosednji vzpetinici na pretek. Zgoraj zgovorna mladenka, v slabi urci, kolikor se zadržim na vrhu ob lepih razgledih, se je izmenjalo kakšnih deset pohodnikov, nobeden pa iz moje smeri. Tudi ob povratku je Goran v koči sameval - kje so časi, ko se je tu trlo planincev.