Živjo
Tek na Črno prst ni najtežji, ker ni tako strm. Na 6 km se pot vzpne za 1300 m. Torej dobrih 200 m višine na kilometer, kar je skorajda idealno za gorski tek.
Poškodbe gležnja se pa jaz izredno bojim. V svojem življenju sem si oba skupaj zvil že prek 50krat. Neprestano se mi zvija. Toliko zvinov imam da sem sestavil petstopenjsko lestvico.
Zvin prve stopnje je vsakdanji in me ne ovira, druge stopnje je ozdravljen v enem dnevu. Zvin tretje stopnje pomeni 3 dni počitka (običajno se mi zgodi enkrat na dva meseca). Četrte stopnje en teden bergel (nekajkrat na leto). Pete stopnje pa sem ga imel samo enkrat in pomeni gibs.
Zaradi teh težav jaz tečem samo eno izmed treh disciplin gorskega teka - tek navkreber. Tek navzdol se zame vedno konča z zvitim gležnjem. Zato ponavadi za sestop potrebujem dvakrat dalj časa, kot za vzpon.
Strah pred zvitjem gležnja je prisoten ves čas in pomeni to da pazim na šibko točko. Pa tudi to ne pomaga, ker ravno cel dan pa tudi ne moreš biti 100% skoncentriran. Danes sem si gleženj zvil druge stopnje (na srečo!) 2 min teka od avta.
Na srečo se mi pri teku navzgor gleženj zvije zelo redko.
Je pa tudi kar nekaj tekačev, ki imajo tako močen ligamente v gležnju, da jim lahko gleženj še tako močno obrne, pa jim ta ne bo otekel. Taki tekači potem lahko nastopajo v še preostalih dveh disciplinah: v teku gor-dol in gorskem (ultra)maratonu. Mene je pa najmanjšega spusta, celo ravnine, strah.
Na Gorskem maratonu štirih občin je spusta s Črne prsti do Hude Južine kar 16 km. Nekateri so specialisti za take odseke. To velja predvsem za tekmovalne turne smučarje. Najboljši se spuščajo s hitrostjo najmanj 3000 m/h. Kako izjemno hitro se da sestopati pa so fantje dokazali na Kališču. Za 830 m spusta so potrebovali 10 min in pol, kar znese povprečno hitrost spusta 4700 m/h.