Pozno popoldne se namenim na "bližnje" Toško čelo, a ob povratku prava odisejada!.
Gor grem po kopni cesti, snega pa obilo.Nekateri se celo s terenci zapeljejo prav na vrh opazovati višino snega.Na vrhu 590m ga je bilo res za slab 1m in ga toliko že dolgo tod ni bilo.Za povratek izberem pot čez L.K.Toško čelo, kjer sledim dobro uhojeni ustaljeni gazi.Nižje doli pa gaz ne zavije k Kurirčku na parkirišče, ampak so jo edino gor naredili domačini iz Glinc.Ker sem tekel, sam prehod seveda kaj hitro zgrešil in bil že skoraj v dolini.Drevesa na debelo zasnežena so popolnoma vsa ista, pri sebi sem si pa potiho dejal, da sem se izgubil v lastni hosti.Grem nazaj po sledi, tam malo višje zavijem na znan gozdni kolovoz, ki drži na parkirišče Kurirček.Za nameček je tudi začela megla zaradi hlajenja, vidljivost slaba, jaz pa do pasu tavam v zaraščenem gozdu.Prebijam se čez, ulovim sled spustaša z dilo, ki mi olajša napredovanje.Nazadnje se sled kar izgubi.Hitro se temni, jaz pa brez svetilke, GSM.Če bom še enkrat v slabo napredujočem terenu zaštrikal, sem v temi lahko le lahka hrana volkovom.Odločim se za beg navzdol v grapo potoka.Tam tečem hitreje kot podivjan Rambo po vodni strugi potoka brez snega.Pridem na jaso, kjer se me začudijo tri srne.Sem pri križu in smeri za Brezarjevo brezno.Tam sledim v debel sneg medlega kolovoza ven v civilizacijo.Prve hiše že ugledam in hišo sošolca Matije s faksa.Čaka me še mučen strm 50 vzpon po vseh štirih do njegovega dovoza.Nazadnje se smejim, ko Matija kida 150m dovoz z lopato.
Opisal sem še eno realno dogodivščino ala LG, zato v danih snežnih razmerah nikar na pot brez krpelj ali smuči, izven poti pa ne zahajajte sami, če nimate vse preračunano s poznavanjem poti, časom, bivak opremo, samopreživetjem.