6.8.2015 Trentski Pelc 2116m
Ta teden nas v trentarske gore povabi kolegica.
Od doma krenemo ob 2:30uri. Ob petih zjutraj se v temi peljemo mimo cerkvice Sv. Marije. Parkiramo malo pred kampom in hitro zmečemo opremo iz prtljažnika. Čez viseči most pri kampu in potem levo…
Po cck. 45min.hoje se pričnemo spogledovati…Skupek objektivnih/subjektivnih dejavnikov je vplivalo, da smo za pričetek naredili krožno turo po Trenti…
Parkiramo pri cerkvici/čez most/levo/ko na levi vidiš pokopališče pa desno v zajle. Milan spomne na fotoaparat v avtu in hiti nazaj. Ura 7:20, skoraj dve urci so že šle v franže. Sonce pošteno greje in kljub temu, da smo v gozdni senci se pošteno potimo. Potki sledimo brez težav in 9:30 smo pri lovski koči Stara Utra. Odložimo nahrbtnike, slečemo mokre majice in zaslužen počitek. Janez kaj kmalu opazi podobnost Pelca z Matkovo kopo. Težko nam je iz sence v breg na sonce. Visoke trave, koprive , skriti kamni v travah, iskanje poti, znoj teče v potokih, voda je že topla. Pregreto, zoprno melišče in končno v steno. V žlebu kljub vročini uživamo. Skala ni krušljiva, rušje porezano, kaj češ več? Prava uživaška plezarija. Prilezemo na greben in po njem v fantastičnih razgledih proti vrhu. Težko je plezati po grebenu v takšnih razgledih, ki se ti ponujajo. Zadnjih nekaj metrov je takšnih, da prenehamo gledati naokoli. Najprej varno čez skalno zaporo zlezemo na vrh 12:20ura. Privoščimo si počitek in sproti že razmišljamo kako naprej…? Gremo čez Ribežle še na Srebrnjak?
Soglasno se odločimo, da v tej vročini, pokonci smo že od 02ure, utrujenosti, porabi vode, napovedanem srečanju v Trenti s kolegico ne nadaljujemo grebena. Spustimo se tako, da se ne mučimo z zadnjo skalno stopnjo. Po strmih travah navzdol in prečnica čez ozek gruščnat žleb. Še malo adrenalinskega prečenja ( nekaj metrov )in zagledamo izhod žleba po katerem smo prilezli gor. V hudi opoldanski pripeki se spogledujemo z lovsko kočo, ki je še daleč spodaj. Želimo si sence in hladne vode. Končno prilezemo do koče , ležemo v senco , malica - ura 14:15. Ni nam žal, da smo se odločili za povratek.
Pa zasluženem počitku na vojaško cesto in povratek v dolino. Štejemo ovinke, vleče, vleče se…Ob 17uri smo na glavni cesti kjer nas pobere kolegica . Želimo si vode, piva , svežih suhih oblačil in hladovine….
Lepa a kar naporna tura. Sploh pa v tej vročini. Ko smo po tem »nesrečnem« jutranjem zapletu našli pravo pot , nismo imeli več posebnih težav. Mogoče se je od lovske koče pa do melišča v teh visokih travah včasih treba se malo potruditi, da slediš slabo vidni potki. Ko si iz gozda imaš fantastičen razgled. Spust po vojaški cesti se vleče, si pa v senci in cesta je precej dobro vzdrževana. Celo terenca smo srečali nad 16 ovinkom. Ni kaj, za ljubitelje pustolovščin…
lp