Včeraj sem izpolnil dolgoletno željo prijatelju in nekdanjemu sodelavcu Marjanu z obiskom očaka čez Plemenice. V moji dolgoletni zgodovini planinarjenja ne pomnim, da bi moral budilko nastavit na tako zgodnjo uro.
Kljub temu nama števec na začetku Vrat prikaže številko 37 in moram že parkirat na spodnjem parkirišču. Ob štartu v trdni temi ugotovim, da mi čelka ne sveti kaj več, kot cigaretni ogorek. Na srečo je imel Marjan na glavi pravi reflektor. Do Luknje je bila hoja pravi užitek v jutranjem hladu, že pokuk proti Trenti pa je nakazal vetroven in meglen dan.(šele danes dopoldne sem s FB-ja izvedel zakaj
)
V lanskem letu zamenjane jeklenice v spodnjem delu so dobro prenesle zimo, višje pa je kar nekaj poškodb, ki pa ne zmanjšujejo varnosti pohodnikov. Megla je postajala vedno gostejša in na žalost mene in mojega klienta, se je nekajkrat delno razmaknila šele na vrhu gore. Sledljivost poti seveda ni bila omejena, niti zgoraj po snežiščih ne, saj je bilo pohodnikov zaradi kiksa vremenarjev zares veliko in je bila tudi v snegu dobra sled. Triglavska škrbina je popolnoma kopna, veter pa je tam še pridobil na moči. Na vrhu se ne zadrživa dolgo, saj nimaš v megli kaj počet.
Med hojo po grebenu meglo prebija 'pleh muska' s smeri Planike. No, sedaj vem zakaj
V jedilnici na Kredarici navijava za Dončiča in druščino, jim pa proti Avstralcem slabo kaže. Sestopiva čez Prag, kjer med prijaznim čebljanjem prehitiva skupino tridesetih Hrvatov, kjer jih je pred Šlajmerjevim domom že čakal avtobus. Edino v tem delu poti sem bil hvaležen megli, ker vem, kako je tam vroče v jasnini.
V množici ljudi nobenega znanca, pozdravila me je edino Romana, ki je gor pritekla s tabora na Pokljuki.