Danes šele okrog pol enajstih iz Srednjega vrha. Ja, ja, saj vem…na snežne turce se v takih razmerah (beri temperaturah) hodi čim bolj zgodaj, ampak prej pač ni šlo…
…Pot na samem začetku kopna in kar suha, potem blatna, nato poledenela, pa »potočki« so tudi že tekli, ampak že po kakšnih dvajsetih minutah sva stopila na prve zaplate snega in z višino je bilo snega vedno več…Prav vesela sva bila lepe in utrjene gazi
, ki pa je tam pod sedlom začenjala biti vse manj trdna
, no, od sedla dalje pa sva se spopadala z ruševjem in udiranjem do…
… čeprav sva oba karakter pustila doma, da bi ja bila čim lažja
…Bila je kakšna kletvica in bilo je veliko smeha, pa naporno tudi, ko sva se poskušala skopati iz kakšne luknje…ampak na srečo od sedla do vrha ni več daleč…
Na vrhu pa…ja, tole je še en »kucelj«, ki niti do »dveh jurjev« ne seže, ponuja pa razglede »za vikat«
….sva se jih nagledala, obudila prenekateri spomin, še malo posedela, pozvonila za srečo in obljubila, da še prideva
.