Včeraj smo skupaj z izredno družbo skavtov iz Maribora, ko sem jih sprva pravilno usmeril čez Žmavčarje, krenili proti novemu bivaku.
Avtov je bilo nepopisno veliko, zasedeno vse od Koče v Kamniški Bistrici do zadnjega balvana na jasi v Koncu, kot na s m n dan.
Štart je bil pozen, saj sem v soboto gledal popevke osemdesete obletnice skladatelja Jureta Robežnika.
Pot čez Žmavčarje je bila že takoj videti precej bolj shojena od navade.Začetni gozdni vzpon pa bi pristojni le lahko olajšali z odstranitvijo štirih debelih podrtih bukev na poti.Jutranje ure so bile še kristalno jasne, kasneje okoli 11h pa se je z južnim vetrom in gosto meglo že zapiralo, ki je na začetku segala do okoli 2200m, kasneje pa vse čez najvišje vrhove.Kvalitetno in premišljeno izdelan bivak me je res impresioniral, tudi po izolaciji, saj je bilo po krajšem postanku v bivaku (zunaj mrzle megle) najmanj za 10°C topleje kot zunaj in to brez sončnega obsevanja.Druga slaba plat pa je, da je bivak v samo nekaj dneh v hodniškem delu podov postal precej umazan.Tam bi bilo treba namestiti kakšen pohodni filz, ki bi hkrati neotesancem kazal pot, do kje se lahko giblje, ker nekateri so se v spalni zadnji del sprva ulegli, nato pa še ob steno bivaka pritisnili svoj odtis čevlja, kar je skrajno nesramno do grditeljev in odnosa do planinstva nasploh.Tudi metla in smetišna manjka pa kakšna sirkova krtača.
Čeprav je bila megla precej trdovratna, sem predlagal narediti še krajši vzpon na Tursko goro.Na vrhu se je malce razkadilo z jasnim nebom in pričaranimi razgledi.Nazaj smo se najkrajše povrnili čez Žmavčarje, kjer smo na cilju vsi ugotovili, da je bil sestop težji od vzpona.