Biščkova Glava-Sr.Gora-Trta-Macesnovc-Dimniki-žaga-Luknja Peč (11.09.21)
Težek greben od Macesnovca čez Dimnike, Luknjo Peč do Rjavine imamo že nekaj časa v planu. Mene pa je začetni greben, ki se začne nad Radovno prvo bolj zanimal. Nad Biščkom se prične z njegovo Glavo. Najboljši opis je naredil župnik Franc iz Dovja, ki sem ga imel naprintanega. Z Denisom po dolgem času spet na turi. Vsi jamrajo o parkingih v Krmi, mi bomo imeli danes super za sebe parkirno mesto in to na zimskem izhodišču za Triglav Kurja vas 780m. Ura je bila 5.00 in bili smo v pogonu po začetnih 700m ceste do pašnika, kjer smo krenili levo proti gozdnem kolovozu. Tukaj po tej gozdni potki sem že pred leti tekel v Kot pri poizkusni tekmi pod Triglavom. Pomoč nam je delala super Denisova karta na mobitelu. Preusmerili smo se navzgor in kar začeli ta strmi vzpon. Tu in tam smo pogledali, če smo v pravi liniji. Na nadmorski visini okrog 1150m so jame z podpornimi stebri in glej si ga zlomka, prišli smo ravno tja. Levo ne smeš, moraš desno in po grebenu navzgor, samo strmina druga ne pride v poštev. Skale so pred nami, kar pomeni da se pomaknemo v desno vse do grape in levo od nje navzgor. Bilo je še kar temačno, meni se je svetilo v očeh saj smo pot zadeli bolje kot kakšen dober poznavalec in to v temi. Denis že sanja o sončnem vzhodu, a ga greben Debele Peči zastira. Na Biščkovi glavi smo bili prej kot v uri in pol od avta. Teklo je z nas, saj ni bilo prav nič mrzlo. Vreme bo nebeško danes, kot že teden dni. Nadaljujemo, bodisi po podrtih drevesih bodisi po lepi stečini. Na Srednji Gori smo hitro, sledi vzpon na Trto, kjer je znan vrh po kurišču na vrhu(takšen je opis). Nekje je sestop z Trte v dolino, ki nas seveda ne zanima. Zdaj pa pride tisti bolj zanimivi del na vrsti in to je vzpon na Macesnovec v vsej tej divjini. Zapore po sredini obidemo bolj po levi strani, celo naredimo vzpon po travniku po lepi gredini v desno nazaj na greben in se z njega spustimo desno na severno stran vse do melišča. Lep je opis Eve na hribih in hvala za pomoč na kaksno zastavljeno vprašanje. Zdaj pa sledi zanimivi skok, naj bi bil IV. Nekako se morda sliši hecno, ampak tega moraš odplezati v "rikverc". Tako je dobro narejena skala oz stopi, da naprej ne gre. Moraš se malo s telesom nasloniti, malce nagaja nahrbtnik a gre več kot odlično. Nad tem se usmeris v desno grapo. Nad to je obvezno potrebno po desni strani v drugo grapo Sušico. Tukaj smo mi mali usrali, ko človek misli, da bi na koncu nekako to skupaj prišlo oz. do grebena bila to bližnjica. Že čisto zgoraj, sva z Denisom marsikaj probala, splezala in brez rušja bi bila po "tamalem" VI. Franc je imel navodila, da naj lepo tam spodaj počiva. Pogled na kaj druga kot na tri predvrhove Macesnovca pa tudi ni imel. Vrv sva dala ven, ker tukaj res ne bo šlo, zato smo nekajkrat abzajlali do tiste prave grape. Uro in pol je šlo tukaj po zlu, a nič ne de. Ob pravi opremi vse nekako gre. Je pa res, da bi bili že na vrhu. Nad pravo grapo je nekako vse logično, gamsja pot te pripelje na presneto rušje. Koliko rusja je tukaj, to še pa nisem doživel. Tisti zadnji del vzpona je spet normalen kolikor toliko, drugače je pa to neverjetna divjina in ko misliš, da si na kakšnem grebenu nad Logarsko videl vse potem pa vidiš, da ne bo res. Brez tistega nepotrebnega plezanja levo od prave grape bi bili na vrhu v štirih urah in pol, tako je bilo pa nekaj čez 6h. Dva pohodnika sta povedala, da sta tudi prišla po brezpotju od studenca gor, tista uhojena pot se težko primerja z to. Tekočina je polzela po grlu. Z Denisom sva bila že z očmi proti Dimniku. Franc je imel misli verjetno kje drugje. Plan je bil celi, če bi se nam izšlo v prvo, da bi vse dobro našli cel greben do Rjavine, ampak danes bo treba kaj izpustiti. Pri steni takoj v začetku sledi štirica, ampak smo jo malce obšli po levi strani. Varčevali smo varovanje za predel malo višje. Pri tistem smo bili hitro. Denisa varujem in štirica je splezana. Od zgoraj naju on varuje in ponoviva Denisovo vajo. Ni od muh, a od tukaj naprej je bilo uživanje do vrha vsaj meni. Lepo poplezavanje, brez varovanj. Od Dimnikov dalje pa že vidiš žago, ki lepo poveže do vstopa v steno Luknje Peči. Ni potrebe po žagi, a o drugi lažji alternativi z Denisom nisva pomišljala. Skala je dobra in tudi presneto zelo zračno na obe strani. Imaš en abzajl, 30m strika je dovolj. Spležeš iz zajede nazaj gor na stolp na drugo stran in po vrhunski skali proti koničastim stolpom. Tukaj je res malce srhljivo, zgleda kot da se bo podrlo vsak čas kaj. Vezno je zelo lepo do konca, držiš se grebena, prideš nad luknjo. Stena Luknje peči in njena skala sta krasna. Srce mi je igralo mimo plesišča vse do vrha. Lepa skrinjica avtorja Matjaža, s katerim smo dobri prijatelji. Pogled nazaj čez te vrhove, celo Bisckova glava se je videla je nepopisljivo. Glede časa je bilo tole kar dovolj za danes. Rjavina po grebenu bo ostala za drugič, saj bi morala sestopati v temi in nikoli ne veš kaj se lahko zgodi ob taksni pozni uri. Bi bila verjetno pa druga pesem, če ne bi tista ura in pol šla za brezveze po zlu zjutraj. Spustimo se po levi strani dol in prečimo do sedla. Verjetno je moznost tudi abzajla direktno na sedlo, kaksnih 60m vrvi bi bilo dovolj, če je seveda narejen stant. Usmerimo se kar v levo grapo, kolega po njej, sam pa splezem po skalah do sedelca. Tukaj se pa spustimo prečno proti Temenu, ki nas je že lepo pozdravljal. Pomahamo v slovo goram, Rjavina tebe pa drugo leto obiščemo in te ne izpustimo. Pri bombniku popijemo Laško na dušek in jo po lovski ucvremo v dolino Krme. Hvala Francljevi Sonji, ki lepo skrbi za nas. Prevoz do Radovne je bil vse kar smo na koncu rabili in mrzlo pivo. To je tura, smer katera spada med težka brezpotja vsaj do Macesnovca. Naprej gre pa za težak alpinistični vzpon, brez priprave na takšne smeri je to neizvedljivo.