Moj rjavček spet ni dal miru. Napol v snu se je odkotalil proti znanim livadam in me odložil v prav fleten mraz (-12 stopinjc C), a misel na marec je takoj odštela nekaj stopinj. Hitro pot pod noge in po petih minutah je srček opravil svoje. Kri je vrela... od veselja, ko je oko moglo zreti tako barvite zornice in ko je nosek ves hlad topil v toplo doživetje. Ne, nisem sanjal. Sneg prav spodoben za hojo, saj se ni prediral, na vrhu le nekaj centimetrov "sveže smetane", prebujal pa se je že tudi JZ vetrič.
Skratka, na jutranji planini kot na rajskem počivalniku. Miru in lepote na pretek, duša pa čila in srečna. A že ob pogledu čez rob oko zazna, roka zapiše, srce pa pritrdi, da visoki Lekovi dimniki na Mengeškem polju nikoli ne bodo zmogli dati človeku toliko leka, kot se ga moremo použiti v gorskem svetu. No, le zgodaj je potrebno vstati in že smo na poti...