Da ne bom znova Kuklarje tlačila pod temo Rigelj, naj najde vzpon čeznje in prečenje zahodnega pobočja Velike planine svoje mesto v nedavno odprti temi.
Kuklarji, Rigelj, Škorenca, Vrtalše, Lopata, Gamsove streže, Pasje pečine - večini najbrž neznana poimenovanja. Tudi meni pred nedeljo zgolj neki zapisi na zemljevidu, ki so se razkrili kot kotički polni lepot, a tudi pasti.
Pot skozi Dolski graben je kot vedno dolga in zavita. Pri velikem balvanu z modro packo za zadnji strani zavijem in se med izstrelki gamsov povzpnem do Kobilne doline čez Kuklarje (tu in tam snežne zaplate). Na Planini smuknem mimo nekaj hišic in že sestopam po poti čez Rigelj, a jo takoj pod njim, to-je na ovinku, kjer se pot nadaljuje v desno, na steni pa je večja markacija, zapustim in se usmerim naravnost. Glede na prekinjeno črtkano linijo na enem od zemljevidov, bi morala slediti ostankom steze. Dejansko je kratek čas potka vidna, nato jo zagledam malo pod sabo, čez nekaj časa se znajdem pod njo - skratka dlje ko greš, bolj je nevidna. Še najbolje je napeti oči, slediti občutku ter previdno nadaljevati v strmem svetu trav in preštevilnih grap, ki so trenutno polne zbitih plazovin. Nekje na sredi prečenja se mi je zdelo, da je od stezice ostala le še misel nanjo in vsaka stečina se mi je zdela dosti dobra, da se nisem odločila za povratek. Ko nekje na področju Lopate res nisem vedela, kam bi bilo najbolje, in sem postala skeptična, če bo na tanko z listjem ali travami zasutih plaznic, v katerih betonsko zbit sneg in led odločno vztrajata, sploh kdaj konec, najdem prvo in edino simpatično grap'co. Sestopim, se čez naslednjo usmerim v gozd in rahlo navzgor dokler ne ugledam stezice (najbrž gre proti Konjski dolini ali nekdanji lovski koči Sivnik). Po njej v nekaj minutah dosežem markirano pot in sestopim čez Pasje pečine.