Mora biti že lepa tale varianta iz Zajzere na sedlo Prašnik, če gredo »eni« tako pogosto gor, si misliva. In greva danes še midva pogledat tole reč. Tokrat so edina »oprijemljiva orientacija« Igorjevi opisi na tej strani, ampak se bova že znašla, si rečeva. No, do izhodišča ni problema, tekaško stezo, po kateri se začne, je nemogoče zgrešiti…potem pa…
Zelo kmalu se odcepi ena smučarska sled, pa ne veva, če je prava… In da ne bi po nepotrebnem »zabluzila«, se posluživa najbolj enostavne in zanesljive variante – pokličeva »Info center Zlodej«, kot so mu dali ime na sosednjem forumu
. Igor je v času najinega klica na poti v Sella Neveo, pa se odloči spremeniti načrte in se nama pridružiti. Nadaljujeva torej po tisti sledi, kasneje uspešno najdeva bukev z modro oznako in zavijeva v gozd. Po dobri špuri je vzpon udoben, kmalu prideva na cesto in po njej do sedla. Čudno se nama zdi, da Igorja še ni za nama. Res sva imela kar precej prednosti, ampak hodila sva pa tudi počasi in sva bila prepričana, da naju bo dohitel…Na sedlu razgled ni ravno prvovrsten in ko opaziva še eno zelo dobro špuro, ki očitno pelje nekam višje in se ravno odločava, ali bi krenila še malo naprej, zazvoni telefon…Igor naju sprašuje, kje sva…no, dobra je bila ta, ko se na koncu izkaže, da naju čaka že nekaj sto metrov nad sedlom
(poznavalec seveda ni šel zadnji del poti po cesti, kot midva, ampak si je urezal bližnjico, ki ga je pripeljala tja gor višje od sedla)…kajpak pohitiva za njim, ponovno srečanje po nekaj mesecih je seveda veselo, potem pa nadaljujemo še kakšnih 15 minut do lepe sončne jase s čudovitim pogledom proti Viševi skupini…Sledi počitek, klepet, malo okrepčila, malo martinčkanja, sonce sicer nima neke moči, veter pa na srečo tudi ne, medtem ko se okrog Viša kar kadi, tako je pihalo tam višje….Smuka nič kaj zelo za pohvalit, ampak glede na to, da je najin turno-smučarski »staž« kaj kratek, sva nabirala izkušnje, kako je smučat pretežno po »skorji« in »gozdarit«
. Ampak pod črto pa zelo lepo preživet dan v nadvse prijetni družbi.