Za vikend so obljubili sonce na zahodu in tokrat sva ga šla iskat na Višarje. Začetek ni bil ravno obetaven, kot tudi nadaljevanje ne. Ampak nagrada za vztrajnost je le prišla. Tik pod vrhom je zima žarela v vsej svoji lepoti in priklicala nasmeh do ušes. Sonce je pregnalo meglo in poskrbelo za olimpijsko vzdušje
. Tudi cerkvica je bila odprta, kar sva izkoristila za njen obisk po dolgem času. Drugih obiskovalcev začuda ni bilo, verjetno je bilo še malo prezgodaj. Tudi vasica je bolj kot ne samevala.
Čisto druga zgodba pa je bila ob povratku. Toliko ljudi že dolgo nisva srečala, če sploh kdaj. Če rečem stotnije, se nisem kaj dosti zmotil. Pešaki, krpljarji in turaši so se gnetli na ozki gazi v vršnem delu in tudi spodaj na cesti ni bilo dosti bolje. Če kje velja, potem tu zagotovo .... rana ura, zlata ura
.
Kar se poti tiče so povsem dovolj male derezice, krplje niso potrebne, kot tudi gamaše ne. Spodaj je pot poledenela, zgoraj je bila zaradi inverzije že rahlo ojužena. Smučina je bila potegnjena tudi proti Kamnitem lovcu. Te razmere so bile v času najinega obiska in se do naslednjega sneženja ne bodo dosti spreminjale. Nato se vse začne znova ...