Pot rezijanskih puhov/polhov je včeraj prešla od prologa, ki se je že dolgo pletel po glavi, k epilogu. Mimo planine Kot sem dostopila do sedla Med Baban ter od tam po južnem grebenu Kanina (Vrh Žlebi, Kamen, Vrh Laške Planje, Črni Vogel, Mali Kanin in Visoki Kanin), ki so ga bržčas domačini prehodili in preplezali že davno pred Kugyjem, Komacem in Kverhom. Slednji so se na pot podali 2 leti pred koncem 19. stoletja, za njimi pa do danes še mnogi, posebno po letu 1981, ko je dobila svoje značilne, danes že precej zbledele trikotne oznake.
Precejkrat omenjeni najtežji del od Črnega Vogla proti Malemu Kaninu se mi, čeravno je bil opravljen v sestopu, ni zdel posebno težak. Precej bolj neugodno je bilo med Visokim Kaninom in sedlom Peravo, natančneje na delu ferate Grasselli, ki se z Vrha Krnice spušča proti bivaku Marussich. Pot na Žrd je simpatično grebensko pohajkovanje, medtem ko sestop ni bil pospremljen z rdečimi trikotnimi sopotnicami, ampkak se je zgodil kar čez drn in strn do pravljične prečne poti, ki se vije po pobočju Ždrinice do najbolje opremljenega bivaka (zavetišče Igor Crasso) daleč naokrog. Žal zavetja pred vremenskimi nevšečnostmi od prejšnjega tedna, ko mu je uničevalno neurje razkrilo streho, ne nudi več. Še vedno pa je to meni edini znani bivak z umivalnikom, tušem in neprecenljivim razgledom. Od bivaka sem se spustila samo še do Solbice, kjer me je čakal ‘brezplačni taksi’.
Če bi želela prehoditi cel krog Ta Visoke Rosojanske poti, bi se morala iz Solbice odpraviti še na približno 8 km dolgo pešačenje po ozki asfaltni cesti do jutranjega izhodišča, a tovrstni užitek z lahkoto prepuščam komu drugemu.
PS: Knjižico o poti je moč kupiti za samo 1 € v kraju Prato di Resia. Je samo v italijanščini.