4.avgust. Tako je bilo kot opeva (Feri Lanjšček) v pesmi. Je dan se prebujal. Bil poln je vsega. Po dolgem sem času prosil Boga , naj pamet mi vzame in sanje pusti. Svobodna je duša , ki s tabo leti. Zgodaj smo šli od doma, kajti vedeli smo , da bo tura celodnevna. Pot čez zadnji Dol nam je bila nepoznana. Namen je bil prehoditi krožno. Sestopiti mimo koče Petra Skalarja na izhodišče. Nekaj jamarjev smo srečali. So imeli srečanje. Potem do vrha prav nikogar več. Smo razmišljali , če po tej poti sploh še kdo hodi?Si ogledali od spodaj Črni Vogel. Prišli do melišča, kjer ni bilo več možicev niti markacij. Do tu je bila pot vseskozi sledljiva. Zahteven je bil prehod čez melišče in v žleb pod vrhom. Markacije so bile tam obledele.Komaj vidne. Najbrž bo tako ostalo. Zgleda da povečini se gor pripeljejo z žičnico in potem gredo na vrh po drugi poti. Tam kjer smo sestopili. Ali po plezalni.Kakorkoli. Na vrhu ni bilo prav nobene gneče. V miru smo posedeli in se potem odpravili do koče Petra Skalarja. Si ogledali, kar je od bivaka ostalo . Poklepetali s prijaznim jamarjem, ki nam je razložil , kje naj sestopamo, da ne gremo po daljši poti, kjer se odcepi za Laško Planjo. Ampak je vse lepo označeno. Le ure hoje se nikakor niso skladale z našimi. Nismo hiteli. Bolj hiti počasi. A prehodili smo zastavljeno pot. Ki je bila že dolgo časa v planu. Le še na lepo vreme smo počakali. Tura vredna vsega truda, čeprav je dolga a krasna.