tudi jaz sem postal aktivnejši član takratnega PZS-ja v letu 1983,ko je pred ime in priimek pisalo še Tovariš-ica.Na začetku sva s kolegom obrala vse Dolomite,kar peš od njegove hiše v Mednem pa vse do Tošča.Večkrat sva se pred polnoletnostjo zapeljala z avtobusom do Bohinja,Mojstrane ali Kranjske gore,potem pa pot pod noge.Nekoč sva iz Mojstrane potrebovala dobršen del dneva,da sva prispela skozi Krmo do Vodnikovega doma,oblegla naslednji dan Tosc in Draške vrhove,potem pa v Srednjo vas domov.To je bilo še podoživljanje tur,ki so se normalno dogajale še veliko pred temi leti,v letih Joža Čopa tj. starih skalašev.V zponov nikoli nisem vodil,sva pa na začetku vestno zbirala štemplje po vrhovih in jih večkrat slinila,da bo le prijelo in dokaz doma,kje sva bila.Potopisa v knjigah pa nisva beležila.Takrat se v živo spominjam,ko sva taborila v pl.Jezerce 1720m,z enojnim šotornim poliamidom,kjer sva se zaradi mraza na vsake pol ure obračala in ugotavljala,koliko je ura.Kasneje zjutraj se je izkazalo,da je bilo v konti najhladneje,na grebenih pa prijetno toplo,potem pa naprej na Debeli vrh.Za izotonik pa je skrbela stara cedevita in domača jabolka od opreme pa samo Alpina in Planika ter Porenta ruzak,saj specializiranih trgovin za alpiniste tedaj še ni bilo.Hodili smo v Slovenijašport pri Evropi.Kako sva bila vesela takrat prvih poliamidnih hlač znamke Nike v Nami,ki so bile redkost(samo pelerina),da nisva bila mokra pri hoji po rosnih travah.