Danes smo prav po »počitniško« dooolgo spali, še kasneje zajtrkovali in se šele sredi dneva odpravili na pot. Tokrat na Vošco. Prvi razlog za izbrani cilj: omenjajo ga kot »razgledni balkon«….Drugi razlog: domnevali smo, da bo lepo vreme v gore zvabilo veliko ljudi in smo iskali malo obljuden in samoten cilj…Tretji razlog: Vošco bi rada obiskala pozimi, glede na to pa, da so vse poti neoznačene, sva želela malo preveriti poti v letnih razmerah, da bo šlo pozimi lažje, tudi če ne bo sledi…
Parkiramo malo nad vasjo Srednji vrh ter se mimo Jureža in Jureževe planine povzpnemo na vrh. Proti pričakovanjem pot ni ravno »sprehajalna«, je v slabih dveh urah kar treba premagati skoraj 800 višincev. Na vrhu pa….kdo bi si mislil, da tak »kucelj« premore tako božanske razglede, ki resnično jemljejo dih…
Dovolite, da citiram Klinarja, ki o Vošci pravi: »Bolj pohlevne, bolj radodarne, bolj iz skrite ljubezni delujoče materinske sredogorke zlepa ni še kje v Karavankah.« In mi mu brez oklevanja pritrdimo.
Sestopili smo proti severovzhodu na Vratca, pot na Zajčnik mimogrede »zgrešili« , ker nas je premamila lepa gozdna pot, ki poteka po avstrijski strani in kar naenkrat smo se znašli na Blekovi planini. Od tu pa samo še sestop čez Hude hleve in ob potoku Jerman spet nazaj do Srednjega vrha. Čudovita poldnevna tura!