Prav ponosen sem nase. Kolikokrat sem že in kolikokrat še bom tiho pohajkoval po meni ljubih brezpotjih, vse živo (flora in favna) pa je bilo in še bo vse posrano od strahu, ko se bom za kratek čas znašel v njihovi bližini. Zanimivo, da mi med temi mojimi pohajkovanji uspe prepričati kako kavko, da mi je iz roke. Ali kakega gamsa, da mi pozira na nekaj metrov bližine. Ali celo kačo, da se še naprej sonči na skali, medtem ko jo fotografiram. Vidim in berem, da če si pozimi omislim motorne sani, bodo ta moja "kopna" doživetja v snegu še globlja. Živali bodo kar drle k meni, ko bom nažigal gas po planinah in dolinah kje višje v gorah. In vse vesele globoko dihale, kajti tankal bom "blajfraj" 98 oktanov, da bo ja lepo dišalo. In ko bom odropotal v dolino in se bodo živalice odpravile "domov", jih bo za vogalom na smrt prestrašil "zimski samohodec", ki si je zaželel malce samote. Jej, jej, bi rekel Kosobrin.
Sicer pa, pardon izrazu, dol mi visi za vse skupaj.
BISO, upam da si vseskozi lepo doma na kavču. Nepremično. Kajti če nisi, če se samo malo premakneš, tako svinjaš naokoli, da bo potrebno Greenpeace obvestiti !!!