Zavarovanih plezalnih poti je pri nas kar dovolj in ni potrebe za kakšnimi novimi.So kratke,nekatere tudi zanimivejše(S raz Rjavine,Hanzova na Prisank,Jubilejna skozi Zadnje okno,Vrbanove špice,Čez sedlo Kanja na B.G.).Popeljejo te v predele,kjer sistemi pomagal(lojtre,klini,zajle)večkrat omogočajo prehode na gorah,kjer bi planinec brez opreme že odnehal.Je pa plezanje po takšnih poteh precej drugačno od klasičnega,naravnega stika z naravno skalo.Pri "feratah" se takorekoč kar zagrabimo po varovalih in nekako vlečemo(včasih manj,včasih bolj),brez naravnega,sredinskega ravnotežja telesa in zmerne,postopne obrebenitve ter prenosa teže na oprimke in stope v skali.Tudi nobene orientacije in fokusa ni pri nadaljevanju iskanja prehodov.Tako človek plezalec postane na sicer naravnem okolju gora,takorekoč podoben tistemu nižinskemu človeku za proizvodnim strojem v tovarni.Ostrenje čutil in povratnih informacij ni,ter tudi zadovoljstva precej manj na turi.
Zato mislim,da je edino prav,da v naših gorah ostane prvinskost gora,kjer bo človek-gornik našel in ponovno razvil, preko njih, svoje izgubljene dragulje(univerzalne prvotne čute;enost z duhom,zdrav razum,čutenje in povezanost s stvarstvom-naravo,plemenitost,srčnost,nesebičnost,uravnovešenost,spoštovanje do stvarstva in narave,znebitve ega in s tem pravilna usmerjenost,prepoznavanje-diskriminacija(dobro-slabo)po poti življenja.